Slovenskemu
bralcu je po zaslugi založbe Ognjišče postal dostopen prevod intervjuja s kardinalom
Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za nauk vere. Tema
intervjuja, izdanega v obliki žepne monografije z naslovom Upanje družine, je umeščena v aktualni kontekst dveh sinod o
družini. Vsebina ni posvečena le krizi, ampak tudi lepoti in poklicanosti
krščanske družine v sodobnem (zahodnem) svetu. Omenjeno besedilo je namenjeno
zlasti škofom, duhovnikom in katehetom oziroma vsem tistim, ki so kot dejavni
člani katoliške Cerkve neposredno udeleženi pri oblikovanju družinske
pastorale. Kardinal Müller Cerkvi kot celoti in obenem bralcu kot posamezniku
ponuja številne odgovore, zlasti povabila h globljemu premisleku, ki naj se
giblje znotraj zvestobe cerkvenemu izročilu.
Ključni
kardinalov predlog se nanaša na obuditev in pojasnitev lepote zakramentalne
razsežnosti zakonske zveze, na njeno teocentričnost oziroma temeljno
usmerjenost k Bogu in večnosti. V tem oziru med drugim opozarja pred izkrivljenim
razumevanjem zakonske ljubezni, ki se tako v sekularnih družbah kot tudi pri
številnih katoličanih izenačuje s povsem »zemeljsko« zasebno čustvenostjo ali
romantiko. Globinska in zakramentalna zakonska ljubezen je po Müllerju odsev
Kristusove žrtve na križu oziroma podoba ljubezni med Kristusom in njegovo
Cerkvijo. Zakonsko ljubezen Müller iz povsem zasebne čustvenosti še bolj
izvzema s tem, ko jo postavlja na raven plemenitega služenja Cerkvi in
celotnemu človeštvu – to je v službo zasnove družine, rojevanja in vzgajanja
potomstva –, ki prav zaradi svoje odprtosti do življenja pričuje o
stvariteljskem in odreševalnem delovanju Boga. Naslednji pomemben kardinalov
predlog zadeva pripravo na poroko, ki naj bi bila nezadostna brez celovite in
skozi celotno odraščanje razpotegnjene verske vzgoje, to je brez kakovostnega
poznavanja cerkvenega nauka in pričevanjskega zgleda – tako staršev kot
celotnih občestev. V tem oziru se Müller zavzema za »prioriteto družine« na
način preureditve ustaljene pastoralne prakse, ki naj po svoji temeljni
usmeritvi nagovarja predvsem družine in ne toliko posameznike iz različnih
starostnih skupin.
Prefekt
kongregacije za nauk vere precej pozornosti namenja tudi spornemu predlogu kardinala
Walterja Kasperja o evharističnem obhajilu za ponovno poročene ločence. Müller
tej morebitni spremembi cerkvene discipline ugovarja in jo razume kot
spodkopavanje katoliškega pogleda na zakonsko zvezo. V tem oziru izpostavlja
Kasperjevo selektivno in nasploh metodološko neposrečeno interpretacijo Svetega
pisma, del cerkvenih očetov, sklepov različnih koncilov, pa tudi nedavnega
cerkvenega učiteljstva. Glede zakonskih kriz, družinskih težav in ostalih
preizkušenj podaja zanimivo, izrazito realistično ugotovitev: »Kristus je za nas trpel in mi lahko svoje
trpljenje pridružimo Kristusovemu. Vemo tudi, da v tem zemeljskem življenju ne
moremo pozdraviti vseh obstoječih ran. […] Rana bo ostala, bolj ali manj kot
brazgotina – podobno kot pri Jezusovih ranah, ki so ostale tudi po vstajenju.
[…] V kolikor se ran ne prizna, jih ni mogoče zdraviti. Zdraviti pa je mogoče
le, v kolikor se ranjenost izroči Kristusu s pomočjo dobrega boja vere (prim. 1
Tim 6,12). […] Naše nesreče se bodo iztekle šele ob koncu časov. […] Iz tega
razloga je priznanje, da ne moremo preseči vsega trpljenja, da ni raja na
zemlji, znamenje zrelosti. Zagovarjanje iluzije zemeljskega raja je naloga
ostalih, ne Cerkve.« (56–57) Drugače povedano, Müllerjeva knjižica
predstavlja dobrodošel korektiv Kasperjevi knjižici z naslovom Evangelij družine, ki je izšla lani pri
Celjski Mohorjevi družbi. Slovenski bralec si bo lahko sedaj z branjem obeh del
ustvaril bolj uravnoteženo predstavo o žgoči problematiki prihajajoče redne
sinode o družini.
Knjigo lahko naročite na spletni strani Slomškove založbe
Ni komentarjev:
Objavite komentar