Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 3. del

sv. nadangel Mihael podeli prvo
obhajilo sv. Gerardu

7. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko čaščenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tak način adoracije sveti spisi imenujejo “proskynesis”. Naš Gospod Jezus Kristus je namreč zavrnil hudičevo skušnjavo in razglasil prvo dolžnost vseh bitij: »Gospoda, svojega Boga, moli in le njemu služi!« Jezus tu uporabi besedo “proskynesis”. V Svetem pismu je zunanje čaščenje Boga opisano na naslednji način: vernik poklekne na obe koleni in glavo skloni do tal. Tako so Boga počastili tudi Devica Marija, Jožef in Jezus, ko so letno obiskovali jeruzalemski tempelj. Na tak način so Kristusa počastili tudi trije modreci z Vzhoda, številni ljudje, ki jih je ozdravil, žene, ki so videle vstalega Gospoda na velikonočno jutro ter apostoli, ko so videli Gospodovo telo, ki se vzpenja v Nebo. O tem nam poroča tudi knjiga Razodetja, kjer v nebeškem Jeruzalemu angeli in svetniki častijo poveličano človečnost Božjega sina v podobi Jagnjeta. V preteklih stoletjih je Cerkev vedno globlje spoznavala resnico evharistične skrivnosti. Skladno s tem je našla tudi vedno bolj popolne načine čaščenja Kristusovega telesa, posebno v trenutkih ko se mu duhovnik in verniki približujejo med mašno daritvijo. Da bi jasneje izrazila globoko resnico, da posvečena sveta hostija ni le navaden kos kruha, temveč Najsvetejše, učlovečena Svetost, je Cerkev vsaj od 8. stoletja tako na Zahodu kot na Vzhodu duhovnikom naročevala, naj sveto hostijo polagajo naravnost v usta vernikov. Ta gesta tudi simbolizira dejstvo, da Kristus sam po duhovnikih hrani svoje ljudstvo s svojim lastnim telesom. Prav tako ta gesta tudi simbolizira vso ponižnost in duhovno otroštvo, ki ga Kristus zahteva od vseh, ki želijo priti v Božje kraljestvo (Mt. 18,3). Med sveto Evharistijo je sveta hostija pravo nebeško kraljestvo, saj je v njej Kristus sam, v katerem telesu prebiva vsa božanskost (Kol. 2,9). Najprimernejši način prejemanja svete Evharistije je torej prav ta, da jo prejemamo kot otroci, ki odpirajo usta in pustijo, da jih starši nahranijo. Tak način prejemanja svete Evharistije je Cerkev razvila pod vodstvom Svetega Duha, ki je Duh svetosti in pobožnosti. Opustitev takega način prejemanja svete Evharistije gotovo ne bo prinesla poglobljene evharistične vere in vdanosti Bogu. Naslednje besede, ki so bile sprejete na tridentinskem koncilu ostajajo vedno veljavne in še kako aktualne: »Ne more biti dvoma, da vsi verniki lahko, skladno s starodavno navado Cerkve, najsvetejšemu zakramentu izkazujejo najvišje čaščenje, »latria«, ki pritiče le Sveti Trojici. Kajti verjamemo, da je v njem prisoten isti Bog, o katerem je njegov Oče dejal: Naj ga častijo vsi angeli (Hebr. 1,6).«      

8. Cerkev nas uči, da bolj ko verniki rastejo v veri v božansko prisotnost Kristusa v sveti Evharistiji, bolj morajo do posvečene hostije pristopati s spoštovanjem in svetostjo. Svetost tu pomeni notranje stanje duše, ki je ne bremeni smrtni greh, temveč je v stanju posvečujoče milosti. To je božansko zakon, ki ga je proglasil naš Gospod Jezus Kristus, razglašali pa so ga njegovi apostoli, najbolj očitno sveti Pavel. Naš Gospod je namreč rekel: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam.« Apostol Pavel nas uči: » Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.« Cerkev je vedno skrbno spoštovala ta ukaz, ki bi moral biti spoštovan tudi danes. Zato Cerkev uči, da ne sme nihče v stanju smrtnega greha pristopiti k svetemu obhajilu, ne da bi prej prejel zakramentalno odvezo. Sveti tridentinski koncil je sprejel tako odločitev, ki velja za vse kristjane. Tudi blaženi papež Janez XXIII. je od odprtju II. vatikanskega koncila dejal, da so vsi dokumenti ekumenskih koncilov svet zaklad Cerkve.

sv. J. Bosko - tabernakelj v tržaški
salezianski cerkvi

9. Praksa nevrednega prejemanja svetega obhajila danes predstavlja najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu. Nevredno prejemanje se v prvi vrsti nanaša na stanje notranje nevrednosti: prejemanje svetega obhajila v stanju smrtnega greha; v stanju stalnega smrtnega greha; prejemanje svetega obhajila brez prave vere v Gospodovo prisotnost ter transsubstanciacijo; v stanju neobžalovanja navadnih grehov. Nevredno prejemanje pa označujejo tudi zunanji znaki: bogoskrunske kraje svetih hostij; sprejemanje svete hostije brez kakršnihkoli zunanjih znamenj čaščenja; sprejemanje svete hostije brez pozornosti do tega, da manjše drobtinice  ne padejo na tla ter se izgubijo; podeljevanje svetih hostij v naglici, ki pogosto žal spominja na razdeljevanje slaščic v šoli ali menzi. Ko ni prave vere v Kristusovo prisotnost v sveti hostiji (kot se npr. dogaja pri kalvinistih in podobnih protestantih), nas odsotnost primernih gest čaščenja niti ne preseneča. Ko je prisotna vera v Kristusovo prisotnost vsaj med podeljevanjem svetega obhajila (kot je to bilo npr. pri Martinu Luthru in nekaterih drugih protestantskih skupinah), morajo obstajati tudi bolj jasni znaki čaščenja. Tako npr. obstaja ganljiv izsek iz Luthrovega življenja, ki kaže njegovo spoštovanje svetega obhajila. Citiramo nemški zgodovinski tekst: »Neka ženska je želela prejeti sveto obhajilo. Ko je pristopila k oltarju in vzela kelih, je to storila na nespoštljiv in hiter način, kar je povzročilo, da je nekaj kapljic Kristusove krvi padlo na njeno obleko ter na klečalnik, kjer je klečala. Luther in Bugenhagen sta takoj prihitela ter takoj pobrisala kapljice Gospodove krvi, kolikor je le bilo mogoče. Ta nespoštljivost je Luthra tako ganila, da je s solzami v očeh zašepetal: »Gospod, pomagaj nam!«  (Stahl, R., Martin Luther für uns heute. Erlangen 2008, 28). Kako ganljiv zgled! Koliko duhovnikov in vernikov bi danes takoj pobralo drobtinice svete hostije, ki padejo na tla? Med škofovsko sinodo leta 2005 sem vprašal luteranskega norveškega škofa, ki je bil prisoten kot opazovalec, kako danes njegovi verniki prejemajo sveto obhajilo. Odgovoril mi je: »Pred 10, 15 leti so jo še prejemali kleče in v usta. Danes pa to počnejo stoje in na roko.« Vprašal sem ga, kaj je bil razlog te spremembe, na kar je odgovoril: »Sledili smo zgledu naših katoliških bratov.« Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanje svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«

Komentiranje bo omogočeno po objavi zadnjega dela predavanja.