Z razmišljanjem o adventu nadaljujemo, kjer smo
končali, saj moramo še do konca izčrpati ta trojni Gospodov prihod. Morda bo
kdo dejal, da dajemo prevelik poudarek zlasti osebni pripravi, vendar pa ne
moremo pripomoči k dobri pripravi skupnosti, ki ji pripadamo – največkrat gre
tu za družino, osnovno družbeno in cerkveno celico – če si najprej nismo
adventne priprave pošteno in odločno zastavili na osebni ravni. Kako lepo je
dejal sv. Ambrož (v soboto, na njegov god, sem to prebral, op. a.): “Kdor
zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi
drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja
vlažna, namakana iz pravih studencev. Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln,
kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato sveto pismo pravi: Če so oblaki
polni dežja, ga izlijejo na zemljo(Prd 11,3).”
Najprej moramo torej veliko narediti na osebni ravni,
tudi, kar zadeva adventno pripravo, da bi potem lahko primerno vodili in bogatili
svojo skupnost. Kakor pravi, dom Guéranger glede prvega prihoda, smo v tem
primeru kristjani kakor preroki, ki so pričakovali, da pride Mesija: »V solzah
in nestrpnosti pričakuje sveta Cerkev obisk Kristusa Odrešenika ob njegovem
prvem prihodu. Zato se poslužuje gorečih prošenj Prerokov, katerim pridružuje
še svoje prošnje. Na ustih Cerkve vzdihi, namenjeni Mesíju niso zgolj običajno
spominjanje na želje starozaveznega ljudstva, temveč imajo realno vrednost,
učinkovit vpliv na radodarnost nebeškega Očeta, ki nam je dal svojega Sina. Od
vekomaj so že prihajale na Božje uho združene molitve starozaveznega ljudstva
in krščanske Cerkve, ko pa jih je Oče vse slišal in uslišal, je ob primernem
času poslal na zemljo tisto blaženo roso, po kateri je vzklil Odrešenik.«
Vidimo torej, kako gre za dejavni spomin, da so besede prerokov tudi naše
besede, ki jim pridružujemo še svoje prošnje, vzklike in vzdihe. Prav isto
velja tudi, kadar sveta Cerkev moli psalme k nebeškemu Očetu – moli skupaj s
svojim ženinom Kristusom, za svoje naredi njegove besede. To je zelo pomembno,
saj tako prerasemo same sebe. V središču sveta ni ne posameznik ne skupnost kot
»mi, tukaj zbrani«, kakor se občestvo napačno pojmuje zadnjega pol stoletja,
temveč Kristus in njegova Cerkev – tako v svetem bogoslužju tudi mora biti.
Tako Gospodov prvi prihod ni tam nekje daleč v zgodovini, temveč je »danes«.
Liturgični spomin je tako drugačen od človeškega, ker se ravna po Božjem,
milostnem času: »Pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en
dan« (2 Pt 3,8).
“Cerkev pa stremi tudi k drugemu prihodu, ki je
posledica prvega in ki je v tem, kot smo videli, da Ženin obišče svojo Nevesto.
Vsako leto se ta prihod zgodi ob božičnem prazniku in novo rojstvo Božjega Sina
skupnost vernih osvobaja tistega suženjskega jarma, ki ji bi ga sovražnik rad
naprtil. V adventnem času Cerkev prosi, da bi jo tisti, ki je njena Glava in
njen Ženin, obiskal v njeni hierarhiji in v njenih udih, od katerih so nekateri
živi, drugi mrtvi, a lahko oživijo.” Tu so že prve pomembne besede svetniškega
opata, ki nam s preprostimi besedami pove, kako nujno potrebuje zemeljska
Cerkev duhovne prenove kot puščava vode, da ne bi podlegla skušnjavam hudobnega
duha. Zemeljska Cerkev je v neprestanem boju s silami zla, zato pa jo
tradicionalno tudi imenujemo “vojskujoča se Cerkev” (Ecclesia militantis).
Zaradi napačnega pojmovanja ta izraz (“vojskujoča se Cerkev”) v zadnjega pol
stoletja ni več “korekten”, zato so na njegovo mesto raje dali drugega. Po
novem je Cerkev le še “potujoča”. Toda, potujoča je Cerkev bila tudi prej, le
da je ta lastnost bila nekako drugotna oz. že vključena, saj je pravzaprav
logično, da je zemeljska Cerkev odločno usmerjena in potuje svojemu Ženinu
naproti. Že res, da je tisti izraz bil tudi napačno razumljen, a to še ne
pomeni, da se ga je treba znebiti, sploh zato ne, ker ne gre le za izraz.
Koliko je še današnja Cerkev bojujoča se v duhovnem smislu?
Vsem vernim in vsakemu posebej, posvečenim in
neposvečenim, tako velja v adventnem času strogo opozorilo iz knjige Razodetja:
“Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrêpi, kar je
še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela
dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se
tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel,
katero uro pridem k tebi” (Raz 3,1b-3). Potrebna je torej vsem kristjanom, na
vseh ravneh, vztrajnost in neprestano spreobračanje, saj samo ime in pozicija
še zdaleč nista dovolj. Brez priprave na ta drugi, duhovni Gospodov prihod,
bomo nepripravljeni tudi na prihod v slavi, kar najprej pomeni, da bomo
nepripravljeni na srečanje s Kristusom, pravičnim sodnikom, ob smrti: “Ne pojde
v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor
uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21)....se nadaljuje!
Andrej Vončina
Ni komentarjev:
Objavite komentar