četrtek, 15. avgust 2013

Primer kanonizacijske maše pod Pijem XI.


Spoštovani bralci! Konec tega leta bomo  priča kanonizaciji blaženih Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.  ter morebiti (Bog daj) tudi častitljivega božjega služabnika Pija XII. Sam obred kanonizacije oz. razglasitve za svetnika se je skozi čas spreminjal in izgubljal na svojem bogastvu in veličini. Za primerjavo si bomo pogledali kratko predstavitev obreda sv. Konrada iz Parzhama iz leta 1934.

Sveti Konrad iz Parzhama
Bazilika sv. Petra je že zunaj okrašena s slikami novega svetnika, velik prapor z njegovo podobo visi tik nad glavnim vhodom. Tudi v notranjosti je vse okrašeno in olepšano za slovesnost, ki se bo odvila. Na tisoče sveč gori po baziliki in mnogo bander krasi slika sv. Konrada. Celotna slovesnost traja pet ur, od osmih do enih, in tisti, ki niso dovolj zgodnji, da bi zasedli sedišča, morajo celotno slovesnost stati.  Ob zvoku fanfar svetega očeta na običajen način prinesejo v baziliko in ko trobente utihnejo zbor prične peti pesem »Ecce sacerdos magnus« (Glej, veliki duhovnik). Ko se Pij XI. namesti, predenj stopi neki rimski grof, ki ga je iz kongregacije za svetnike prav prisrčno (instanter) prosi, naj Konrada razglasijo za svetnika. Sveti oče na to odgovori, da morajo poklicati na pomoč Svetega Duha. Takrat vsi pokleknejo in pevci prično peti himno Sv. Duhu. Pri tej slovesnosti so trije pevski zbori, vsak postavljen na svojem delu cerkve. Ko končajo s himno, pristopi isti grof k sv. očetu in ga še prisrčneje (instantius) prosi, naj bo blaženi Konrad prištet med svetnike. Takrat papež zatrdi, da je potrebno na pomoč priklicati vse svetnike. Zato vsi zopet pokleknejo in zbor poje litanije svetnikov. Ko končajo, stopi grof še tretjič pred sv. očeta in ga najprisrčneje (instantissime) prosi za razglasitev bl. Konrada za svetnika. Tedaj sv. oče vstane in s slovesnim glasom prebere razglas, s katerim naznani, da je bl. Konrad prištet med svetnike božje. Nato sv. oče zapoje Te Deum (Tebe Boga hvalimo), ki ga nadaljujejo pevci in vsa cerkev. Že ta obred traja dve uri. Sedaj sledi še papeška pontifikalna maša. V čem se papeška pontifikalna maša razlikuje od navadne (škofovske) pontifikalne maše? Po prisotnosti dveh diakonov in dveh subdiakonov, latinskih in grških.  Berilo in evangelij se pojeta grško in latinsko. Po evangeliju ima papež na prestolu homilijo na čast novemu svetniku.  Tudi darovanje je nekoliko drugačno, saj nekaj kardinalov in duhovnikov prinese kruh, vino in druge plodove zemlje, pa tudi majhne ptičke v kletki ter še marsikaj zanimivega. Pri povzdigovanju se papež obrne s hostijo in kelihom na tri strani in jih pokaže v počaščenje.  Sveto obhajilo ne zaužije pri oltarju, ampak mu ga diakona prineseta do prestola. Presveto kri pa ne zaužije neposredno iz keliha, ampak po cevki. To so glavne posebnosti papeške maše. Seveda se vse odvija silno slovesno in počasi, saj je papeška liturgična asistenca zelo številna.

občijaen prihod svetega očeta (Pij XII.)


Pustimo se presenetiti, kakšno presenečenje nam pripravlja sv. oče na slovesnosti. Toda kljub temu pomislimo, kakšno čast je v tistem času doživel svetnik že na Zemlji (sam obred), kakšno pa šele v nebesih.


Povzeto po: Bogoljub, november 1934; »Kaj je lepega po svetu«, J. Kalan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...