torek, 10. oktober 2017

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 10. 2017





Ta dan je god sv. Luka, evangelista.  Po rodu bil iz Antiohije, po poklicu pa zdravnik. Spisal je Apostolska dela in evangelij, ki po njem nosi ime. Njegov razpoznavni znak je vol.

Možnost za sveto spoved bo med 17.00 in 17.40.

Na voljo bodo latinsko-slovenski misalčki, knjige in blagoslovljena voda.

torek, 03. oktober 2017

Zakaj obstajata le dva spola



John Skalko

Ali obstajata le dva spola?


Generaciji pred nami bi se to verjetno zdelo smešno vprašanje. A glede na vzpon teorije spola, transspolnosti, interspolnosti in drugih podobnih fenomenov se to vprašanje danes zdi kompleksno in pereče.

Kaj razlikuje moškega od ženske? Je to številno spolnih kromosomov? Je to prisotnost ustreznih spolnih organov? Količina testosterona ali estrogena? Težava je, da noben od teh standardov ne velja vedno in povsod: nekateri posamezniki so rojeni z dodatnimi kromosomi, kot npr. XXYY ali XYY. Drugi so rojeni z dvojnimi spolnimi organi. Nekatere ženske imajo višjo raven testosterona kot mnogi moški.

Vsaka od teh posebnosti predstavlja resen ugovor proti binarni delitvi na moški in ženski spol. Posamezna človeška bitja so naravno moška ali ženska, kot je vsako število naravno sodo ali liho (pod pojmom »narava« imam v mislih esenco določene stvari oz. tisto, kar nujno sledi glede na njeno esenco). Če bi naleteli le na eno število, ki ni sodo ali liho, potem bi bil to dovoljšen dokaz, da števila po svoji naravi niso soda ali liha. Če bi naleteli le na en trikotnik, ki bi imel štiri stranice, bi to bil dovoljšen dokaz, da trikotniki po svoji naravi niso trikotni. Podobno bi tudi primer enega človeka, ki ne ustreza binarni normi, pokazal, da tradicionalno razlikovanje med dvema spoloma ni ustrezno.

Na srečo ne obstajajo števila, ki niso niti soda niti liha. Prav tako ne obstaja niti en trikotnik s štirimi stranicami, že sama definicija je notranje kontradiktoren. Ali lahko trdimo, da je pojem medspolnega človeškega bitja podobno notranje kontradiktoren? 

Biološko gledano se zdi, da medspolni ljudje obstajajo, kot tudi ljudje z drugimi ne-binarnimi spolnimi značilnostmi. Hermafroditi imajo moške in ženske spolne organe. Nekateri posamezniki z moškimi spolnimi organi imajo XX kromosome. Nekateri posamezniki z moškimi geni imajo nepopolne ženske spolne organe. Kakšen ne-arbitrarni splošni standard torej lahko uporabimo za določanje spola?

Kaj določa spol? 

Naš spol – moški ali ženski – je določen z našo osnovno zmožnostjo spolne prokreacije. Poglejmo si naslednji miselni eksperiment Christopherja Martina:

Predstavljajmo si, da srečamo tujo življenjsko vrsto – nerazumske živali – ki bi se od nas jasno razlikovala: npr. na Marsu. Pojavi se vprašanje: so ta bitja spolna? In če so, lahko razlikujemo med samci in samicami? Razmisliti moramo, kako bi se lotili iskanja odgovora na to vprašanje. Brez dvoma ne bi začeli s preučevanjem njihove psihologije, prav tako ne bi zgolj opazovali (ali secirali) posameznih primerkov. Poskušali bi ugotoviti, kako se razmnožujejo ter kakšna je vloga različnih organov različnih individuumov pri reprodukciji. Spol je torej biološki in teleološki pojem. Vse drugo, kar imenujemo spolno, imenujemo končno tako zato, ker je kakorkoli povezavo s tem procesom oz. s temi organi.

Če bi opazili, da se pripadniki te vrste razmnožujejo nespolno, bi pravilno sklepali, da v tej vrsti ne obstajata moški in ženski spol. A če bi nasprotno opazili, da sta za razmnoževanje potrebna dva, bi pravilno sklepali, da se ta vrsta razmnožuje spolno preko spolne združitve. Ta dva tipa – moškega in žensko – imenujemo različno glede na njuno vlogo pri razmnoževanju. Če človeška bitja ne bila naravno ustvarjena za razmnoževanje ali če se ne bi razmnoževala spolno, ne le da ne bi imeli nikakršnega koncepta družbenega spola, temveč človeška bitja sploh ne bi bila spolna.  

Iz tega razloga lahko torej obstajata le dva spola. Silogistično bi lahko to izrazili na naslednji način:
  Biološki spol je definiran glede na vlogo pri spolnem razmnoževanju; 
  spolno razmnoževanje zahteva le dva, moškega in žensko
 biološki spol je torej binaren, moški in ženski.
 
Odstopanja se v naravi pojavljajo, a odstopanja implicirajo normo, od katere odstopajo. Kastrirani moški je še vedno moški; ženska z amputiranimi prsmi, je še vedno ženska. Dejstvo, da je nekdo rojen z nejasnimi spolovili, ne odpravlja njegovega pravega spola. To, da določenega posameznika težko identificiramo kot moškega ali žensko, ne pomeni, da ni nič od tega. Identične dvojčke težko razlikujemo, a so še vedno različne osebe. Epistemološki problemi ne vodijo nujno k ontološkim. 

Poglejmo si primer rastlin, ki se spolno razmnožujejo. Ko naletimo na rastlino, ki ji manjkajo nekateri spolni organi, iz tega razloga ne sklepamo, da smo naleteli na tretji spol. Nasprotno, biologi v takem primeru pravilno sklepajo, da so naleteli na okrnjeno rastlino. Podobno so tudi ljudje, ki imajo dodaten kromosom ali obolela spolovila, samo to: spolno prikrajšani na fizičnem nivoju. Taki ljudje so pogosto čudovite, ljubeče in moralno zgledne osebe, a fizično jim nekaj preprosto manjka.

Hermafroditi so posamezniki z ženskimi in moškimi spolnimi organi. Čeprav imajo torej v nekaterih redkih primerih nekatere človeške osebe dvojna spolovila, nismo še našli primera, kjer bi obojna popolno delovala. Popolni človeški hermafrodit s popolnoma delujočimi ženskimi in moškimi spolnimi organi ne obstajajo. Iz tega razloga tudi ni bil ugotovljen še noben primer človeške samooploditve.

A tudi če bi obstajal posameznik s popolnoma delujočimi moškimi in ženskimi spolnimi organi, tak primer ne bi pobil binarnega razlikovanja na ženski in moški spol. V tem primeru bi namreč imeli posameznika, ki je hkrati moški in ženska; nekoga, ki torej lahko spolno deluje kot moški ali ženska glede na nasprotni spol, s katerim bi vstopil v spolni odnos. Hermafroditizem torej nikakor ne pobija tradicionalnega binarnega razlikovanja med spoloma, temveč ga potrjuje. Pravzaprav ne bi niti vedeli, da hermafroditi obstajajo, če ne bi poznali moško-ženske dvojnosti.

Različne ravni »zmožnosti«

Kako torej končno razlikujemo med moškim in ženskim, je torej utemeljeno na dvojni biološki vlogi pri reprodukciji. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z žensko, je biološko in resnično moški. Človek, ki ima osnovno zmožnost za prokreacijo z moškim, je biološko in resnično ženska. Moški in ženska sta torej definirana v odnosu drug z drugim ter sta zato korelativna pojma.

Pri tem moramo razlikovati med dvema tipoma »zmožnosti«. Moški ostanejo moški tudi če niso prokreacijsko aktivni, ali če so nezmožni reprodukcije zaradi neplodnosti, kastracije ali genetske oz. fizične hibe. Razumevanje »zmožnosti« oz. »potencialnosti« je v tem kontekstu bistveno. Mehanik, ki nima ustreznega orodja, je še vedno »zmožen« popraviti avto, a ne v istem smislu kot je mehanik s pravim orodjem »zmožen« popraviti vaš avto tu in zdaj. Moški je tip organizma, ki je zmožen oploditi žensko. Z drugimi besedami, lahko jo oplodi, če ima ustrezne delujoče organe. Ženska pa nikoli ne more oploditi druge ženske.

Glede na to, da se človeška bitja razmnožujejo spolno, so biološko moški ali ženske. Moški so moški in ženske so ženske. Pravi hermafroditi s popolnoma delujočimi spolnimi organi ne obstajajo. Tretji element ne obstaja.

torek, 26. september 2017

Romanje Summorum Potnificum 2017 - Juventutem Slovenija



Ob prihodu v Rim

»Za eno prosim GOSPODA,
to skušam doseči:
da bi prebival v GOSPODOVI hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl GOSPODOVO milino,
premišljal v njegovem templju.« (Ps 26:4)

Romanje v Rim prinese vedno prav poseben blagoslov in je vsakemu romarju v veliko čast in veselje. Oditi do velikega oltarja, kjer je sveti apostol Peter s svojo mučeniško krvjo postavil temeljni kamen Cerkve, kaj to danes pomeni katoliškemu romarju? Videti stare kamnite mojstrovine in občutiti tišino zapuščenih svetišč? Ali se izgubiti v duhovni praznini klepetajočih množic turistov, ki ne prepoznavajo svetosti katoliških templjev in posvečenih prostorov?

Za nas, tri skromne romarje iz drobcene Slovenije, nič od tega ne drži. Želeli smo v polnosti duhovne rasti in posvečevanja svojega duhovniškega in laičnega življenja (eden od nas je namreč duhovnik, druga dva pa sva družinska moža) Bogu poromati na ta sveti kraj. Še več, v duhu katoliške tradicije, ki jo je s svojim leta 2007 izdanim motu proprijem Summorum Pontificum obudil in kot sveži izvir zdravilne vode papež Benedikt XVI. izlil po milosti in volji Svetega Duha na Sveto Katoliško Cerkev, smo želeli tri dni preživeti z romarji iz vsega sveta. Z romarji, ki so prišli z istim namenom: zahvaliti se Gospodu, ki je odprl srca tistim, ki so se znova zbližali s katoliško tradicijo. Z vsem lepim, večno pradavnim, večno novim, kar premore Cerkvena tradicija.

večerna sveta maša
Od petka 15. septembra do nedelje 17. septembra smo torej skupaj z več tisoč romarji iz celega sveta darovali naše prošnje, skrbi in zahvale Gospodu na oltarjih cerkva v Rimu, v duhu tradicije in skromne, a globoke pobožnosti.

Takoj po prihodu v poznih popoldanskih urah, ko smo imeli zgolj toliko časa, da smo odložili prtljago v prijetnem hotelu na robu Vatikana, smo se udeležili svete daritve, ki jo je daroval msgr. Giles Wach v baziliki Santa Maria sopra Minerva. To čudovito svetišče iz 15. stoletja je v večernih urah napolnilo stotine vernikov iz vsega sveta. Sedišč je zmanjkovalo, zato smo se tako mlajši, kot starejši umaknili in sveti maši prisostvovali stoje oz. kleče, nekateri pa ves čas tiho kleče v molitvi. Bogoslužje se je začelo in končalo s procesijo, v ozračju pa je bilo čutiti tisto prvinsko katolištvo, tisto vesoljno zedinjenje pred Najsvetejšim in v čast Najvišjemu Gospodu Jezusu Kristusu.


Naslednji dan smo začeli s tiho sveto mašo pri enem od stranskih oltarjev v Cerkvi Romarjev Presvete Trojice (Santissima Trinita dei Pellegrini). Izredno zanimivo in v nadaljnje premišljevanje je bilo doživeti somaševanje, saj je istočasno z nami tremi pri ostalih stranskih in tudi pri glavnem oltarju potekalo od 5 do 6 svetih daritev.

jutranja sveta maša na stranskem oltarju


Nato smo se odpravili do cerkve Santa Maria in Vallicella, kjer se je ob devetih zjutraj začelo češčenje Najsvetejšega. Peli smo katoliške hvalnice kot so Adoro te devote in Salve Regina, nato je sledila molitev enega dela rožnega venca, zaključili pa smo s čudovito himno Tantum Ergo ter blagoslovom vernikov.

adoracija

Po adoraciji pa smo se verniki na ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati in pripravljati na procesijo, ki je potekala po rimskih ulicah vse do oltarja s Petrovim prestolom v Baziliki svetega Petra. Čudovito in v veri spodbudno je bilo prisostvovati tako množični in globoko pobožni procesiji vernikov iz vsega sveta.

pred cerkvijo
Procesija je potekala vse do oltarja, kjer je nato msgr. Guido Pozzo daroval sveto daritev, mi pa smo se posedli po klopeh in se še dodatno pripravljali na soudeležbo pri tej veličastni sveti maši, ki je bila vrhunec celotnega romanja.

procesija




  Popoldne smo preživeli ločeno, saj je bila za duhovnike organizirana pogostitev, katere glavni gost je bil kardinal Burke, midva pa sva se s slovenskim prijateljem, ki se v semenišču Inštitutu Kristusa Kralja v Griciglianu pripravlja na duhovniški poklic, odpravila na druženje ob kosilu. Po kosilu smo stopili v stik s kardinalom Rodetom, ki nas je prav prijazno povabil na obisk in pogovor ob kavi, soku in piškotih. Pogovor smo zaključili v spoštljivem prijateljskem vzdušju, dobrih željah, spodbudi za prihodnje delo apostolata TLM v Sloveniji in seveda priporočila drug drugemu za molitve. Seveda ni manjkalo niti skupno fotografiranje.



Zadnji dan, to je v nedeljo 17., smo zopet začeli v zgodnjih jutranjih urah s sveto daritvijo pri enem od stranskih oltarjev enako kot v soboto. Tokrat so se nam trem pri oltarju s podobo Svete Device Marije pridružile tudi sestre redovnice, kar je v mojem srcu dalo še prav poseben blagoslov in popotnico za domov ob tej nedeljski sveti maši.

Sledila je večurna pot domov, ki smo jo, kot na poti v Rim, preživeli z dobrimi moškimi pogovori, načrti za nadaljnji apostolat TLM med našimi rojaki in v naših župnijah, predvsem pa ni manjkalo pobožnih in tihih prošenj v molitvi svetega rožnega venca.



Verjamem, da je bila tokratna deseta obletnica Summorum Pontificum še posebno slovesna, hkrati pa sem prepričan, da to ni vrhunec TLM apostolata. Inštituti oz. duhovniške bratovščine kot sta FSSP in ICKPS, ki se aktivno zavzemajo za apostolat TLM, so se v kratki dobi desetih let šele dobro prebudili. Število novih duhovnih poklicev pri vseh tradicionalističnih skupinah kontinuirano raste.

Želimo si, da bi se naslednjega leta romanja v Rim ob obletnici Summorum Pontificum udeležili v večji organizirani skupini. Kako lepo bi bilo, če bi naslednje leto ne bilo dovolj prostora na avtobusu! Predvsem pa si želimo in prosimo, da bi naši duhovniki in škofje, za katere redno molimo, prepoznali bogastvo katoliške tradicije in bi v duhu obrednega pluralizma resnično, ne zgolj na papirju, izenačili obe obliki rimskega obreda Katoliške Cerkve, ki bi tako oživela in zadihala s polnimi pljuči, saj sedaj diha le z eno polovico.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...