torek, 15. avgust 2017

Veličina ministriranja



»Streči pri oltarju, kakor peti v koru, je po duhovništvu najvišja čast, ki jo človek lahko uživa. Strežnik predstavlja vernike in ima najbolj intimen delež pri bogatih zakladih cerkvene liturgije in obredja. To sveto obredje mora biti opravljeno s pobožnostjo, dostojanstvom in skrbjo za podrobnosti.«

To so besede kardinala Bernarda Griffina, ki je od 1943 do svoje smrti leta 1956 vodil nadškofijo Westminster. 

Ministriranje je danes prepogosto razumljeno kot stvar otrok, kot nekaj, s čimer se odraslim skorajda ni vredno ukvarjati. Še več, v marsikateri župniji ministrirajo skorajda samo še deklice, kar negativno vpliva na število duhovnih poklicev. Zato je pomembno, da ponovno odkrijemo veličino ministriranja, predvsem pa, da možje in odrasli fantje ponovno zavzamejo svoje mesto v prezbiteriju, kjer naj nadomestijo tiste, ki tam nimajo kaj početi.

Nekaj zgodovinskih primerov

Kdo je ministriral bl. Marku iz Aviana na Dunaju, tik pred začetkom bitke na Kahlenbergu, ki je odločila usodo mesta med turškim obleganjem leta 1683? Ministriral je sam poljski kralj, Jan Sobieski. Po zmagi je kralj naslednji dan svoj meč položil na Marijin oltar v cerkvi sv. Avguština in zapel zahvalno pesem.

Nekoč je živel slavni angleški kancler, drugi človek kraljestva. Vsako jutro je ministriral pri oltarju. Nekega dne se je zgodilo, da ga je obiskal nek pomembnež in to videl. Vprašal ga je, če ga nič ne skrbi, kaj bo kralj rekel na to, da tako imeniten človek ministrira navadnemu duhovniku. Kancler pa je odgovoril, da bi kralj gotovo bil zadovoljen, saj služi njegovemu kralju. To je bil mučenec nerazvezljivosti svetega zakona, Thomas More.

Papež Pij XII., znan kot »pastor angelicus« je Cerkev vodil med težkimi časi 2. svetovne vojne, ko je Evropa trpela pod nacionalsocializmom in komunizmom. Ne glede na vse skrbi in obveznosti je vsako jutro ministriral svojemu tajniku.

Ministriranje je moška stvar

Kdaj bodo fantje in možje prepoznali veličino ministriranja in se vrnili v prezbiterij? Prvi pogoj je kakovost liturgičnega življenja. Liturgija mora izražati tako mero svetosti, da moškega, ki pri njej sodeluje, ni sram, da je zraven. Odpadejo torej vse »pocukranosti«, protestantski šlagerji, bogoslužne zlorabe in »gej momenti« v stilu izmenjevanja golobčkov miru, ki so se v zadnjih desetletjih neupravičeno razširili po naših cerkvah. 

Najlažji način za dosego tega cilja predstavlja ponovna obuditev častitljivih ljudskih pobožnosti in revalorizacija tradicionalne liturgije v rednem župnijskem življenju.

torek, 08. avgust 2017

Vabilo - Tradicionalna latinska sveta maša v Grosuplju, 18. 8. 2017





»Na vseh krajih se bo darovalo in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu« (Mal 1, 11).

Sveta maša je popolna častilna, zahvalna, prosilna in spravna daritev. Pri maši daje Jezus Očetu najpopolnejšo čast in ga najlepše zahvaljuje, nam pa daje preobilne milosti: kesanje nad grehi, odpuščanje časnih kazni za grehe, pomoč za krščansko življenje, pogum za junaška dobra dela. Po njej dobivamo tudi obilne časne dobrote.

Stara cerkev sv. Mihaela v Grosuplju stoji na griču. Okrog nje je pokopališče, ob njej pa župnišče. Parkirišče je prostorno. Naslov za vse, ki uporabljajo avtomobilsko navigacijo: Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

Pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved. Na voljo bodo knjige Kalvarija in maša ter Corpus Christi.

ponedeljek, 31. julij 2017

Ob godu svetega Alfonza



Drugega avgusta goduje sv. Alfonz Marija Ligvorij, ustanovitev redemptoristov, škof in cerkveni učitelj. V teh nekaj letih delovanja bloga Ad Dominum je bil večkrat prisoten v naših prispevkih. Temu botruje dejstvo, da ga pisci zelo cenimo zaradi njegove jasnosti, zmernosti, neustrašnosti in dejstva, da je svoje življenje posvetil oznanjevanju evangelija preprostemu ljudstvu.

V lepi biografiji njegovega življenja, Great Lovers of Solitude, ki jo vsem priporočam v branje, mi je v spominu ostal naslednji dogodek iz njegovega življenja, ki ga tukaj ponujam v razmislek.

Sodi me, o Bog

Sveti Alfonz je predvsem v postnem času in med velikim tednom večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike in može. Na mnoge so njegove besede tako vplivale, da so se popolnoma spreobrnili in postali zgled za svoje sosede.

Med duhovnimi vajami v Torchiatu se nek duhovnik ni pokesal svojih grehov, temveč je Boga še bolj žalil s svojo aroganco in napuhom. Ko je sv. Alfonz govoril o grehu, je izpostavil, da je grešni duhovnik še bolj kot drugi ljudje nevreden Božjega usmiljenja, ker greši kljub polnemu spoznanju resnice. Svoj govor je zaključil z besedami sv. Janeza Krizostoma: »Grešil si v duhovništvu, pogubljen si.« V tem trenutku je zlobni duhovnik, ki ni mogel zadržati svoje jeze, zamrmral »nego consequentiam« (izraz bi lahko prevedli kot »zanikam, da je tako«) tako glasno, da so ga vsi slišali.

Naslednje jutro se je nevredni duhovnik pripravil za sveto mašo. Ko je pristopil k oltarju, se je naprej pokrižal ter nato nadaljeval z dvainštiridesetim psalmom pristopnih molitev. Ob prvih besedah psalma Judica me Deus (Sodi me, o Bog), se je mrtev zgrudil na oltarne stopnice. Bog ga je sodil in obsodil ter hkrati tudi pokazal, da so svarila njegovih svetnikov vredna poslušanja.

V nadaljevanju prilagamo zbirko vseh dosedanjih prispevkov, ki posredujejo učenje sv. Alfonza.















AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...