sobota, 18. november 2017

Deset kratkih odgovorov na nekatere najpogostejše očitke Cerkvi in krščanstvu



            Veren katoliški fant je svoje neverno dekle prosil, naj mu napiše očitke proti njegovi veri. In dekle je dobilo naslednje odgovore:

1)      Krščanstvo nasprotuje znanosti

            Že sv. Avguštin je zapisal, da Sveto pismo ne predstavlja znanstvene razlage sveta. Prav tako tudi Jezus Kristus Cerkve ni ustanovil zaradi znanstvenega napredka, temveč zaradi zveličanja ljudi. Je pa res, da je Cerkev kljub temu ohranila dobro in plemenito iz antične dediščine, ter preko samostanov in univerz, ki jih je kot prva ustanavljala, v Evropi pravzaprav omogočila začetek sodobne znanosti. Prav tako so nekateri najpomembnejši znanstveniki bili ne le verniki, temveč celo kleriki. Omenimo lahko Georgesa Lemaîtrea, prvega predlagatelja teorije »velikega poka«, ki je bil belgijski fizik in katoliški duhovnik. Tudi Alexander Fleming, izumitelj penicilina je izpovedoval vero v Boga. André-Marie Ampère je vsak dan molil sv. rožni venec. Vero je izpovedoval tudi Blaise Pascal, izumitelj računskega stroja in matematične teorije verjetnosti. Tudi utemeljitelj mikrobiologije Luise Pasteur je izpovedoval katoliško vero. Nenazadnje je temelje sodobni genetiki postavil avguštinski menih Gregor Johann Mendel.
            Povezavo med vero in razumom je vzpostavil že sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je nasprotoval nauku dveh resnic. V njegovem času so nekateri zagovarjali fideizem (vero brez razuma) drugi racionalizem (razum brez vere). Sv. Tomaž je pokazal, da tako resnica razuma kakor resnica vere prihajata iz istega izvora, to je iz Boga. Torej ni dveh resnic ampak le dva metodi spoznavanja iste resnice: iz razodetja in z znanstveno metodo. To srednjeveško razlikovanje je omogočilo vse sodobne znanosti in njihovo avtonomijo. Tako je bilo nasprotje med vero in razumom za vernike preseženo že v srednjem veku.
            Čudovito je povezavo med vero in znanostjo opredelil sv. Janez Pavel II. leta 1988 v pismu ravnatelju Vatikanskega astronomskega observatorija: »Znanost lahko osvobodi religijo zmot in  vraževerja; religija pa znanost malikovanja in lažnih absolutizmov. Obe pomagata ena drugi k širšim obzorjem znotraj katerih lahko doživita svoj pravi razcvet.«

2)      Kristjani verujejo  v čudeže, ki so znanstveno nedokazljivi

            Čudež je ravno zato čudež, ker ga znanstveno ni mogoče dokazati. Celo nujno za čudež je, da ni odgovor na vprašanje: »Kako se je zgodilo?« ampak na vprašanje »Ali se je zgodilo?«. Čudež namreč vzpostavlja resničnost dejstva, ki ga ni mogoče znanstveno razložiti po metodi, da bo določen fenomen potekal enako pod vplivom enakih oz. istih faktorjev (npr. kamen bo pod vplivom gravitacije na Zemlji vedno padel na tla z določenim pospeškom). Znanost nam ne more nič povedati, kako bo isti fenomen potekal pod vplivom neznanega faktorja, kot npr.  neposrednega božjega delovanja, ki ga ni mogoče izključiti.
            Krščanstvo se izraža z glagolom »credo« oz. »verujem«, kar pomeni, da členov vere ni mogoče zgolj razumsko dokazati, temveč, da človek sprejme, deloma tudi na podlagi razumskih in zgodovinskih argumentov, celoto katoliške vere kot logičen in primeren pogled na človeško bivanje in njegov namen. Pri tem je potrebno poudariti, da so znanstvena dognanja nujno epistemološko omejena, saj znanost povečini zastavlja vprašanje »Kako?«, in manj »Zakaj?« Znanstveno lahko razložimo, kako je svet nastal, ni pa mogoče znanstveno odgovoriti, zakaj je nastal. In odgovor na slednje vprašanje je za človeštvo mnogo pomembnejši kot prvi.
            Upoštevati moramo tudi, da nikakor ni »znanstveno« a priori izključiti možnost čudežev.

3)      Sveto pismo nasprotuje evoluciji

            Najprej se je potrebno zavedati, da je evolucija nedokazljiva teorija na podlagi znanstvenega predpostavljanja, če že ne kar neke »znanstvene vere«. V zvezi s evolucijo je katoliški avtor Gilbert Keith Chesterton dejal: Zakaj bi bilo sploh pomembno, ali je Bog ustvaril nekaj dobrega, kot je primat, in iz njega nekaj dobrega, kot je človek, počasi ali hitro? Teorija evolucije je ponovno zgolj iskanje odgovora na vprašanje, kako se je človek razvijal, ne pa, zakaj je sploh nastal oziroma kdo je človek.
            Poleg tega Cerkev ni nikoli eksplicitno zavračala teorije evolucije, v kolikor jo razumemo zgolj kot proces oblikovanja tiste življenjske oblike (primata), iz katere je Bog nato v določenem zgodovinskem trenutku ustvaril prvega človeka. Pij XII. v svoji okrožnici Humani generis piše, da je mogoče misliti, da je človeško telo nastajalo z evolucijo. Vendar zgolj razvoj telesa ni dovolj, da je človek postal človek. Človek se namreč loči od živali zaradi svojega razuma in neumrljive duše. Za »vdihnjenje« človeške pameti in neumrljive duše pa je bil nujno potreben Božji stvariteljski poseg. Še težje kakor razvoj telesa je namreč s pomočjo evolucije dokazati razvoj človeške pameti in neumrljive duše. Iz preteklosti namreč ni poznan primer, da bi kakšna žival na podlagi evolucijskega razvoja pričela razmišljati na človeški način.
            Evolucijska teorija tudi zapeljuje ljudi, da razmišljajo zgolj o svoji podobnosti z živalmi, kar jih »poživalja« (dela podobne živalim), namesto da bi razmišljali o svoji podobnosti Bogu, ki je človeku vdihnil dih življenja, kar bi jih »pobožanstvilo« (delalo podobne Bogu). Ne nazadnje prav slednje poudarja tudi svetopisemska Geneza.


4)      Zakaj se kristjani za pomoč zahvaljujejo Bogu, ne pa medicini in znanosti?

            Argument se sicer giblje na ravni osnovnošolske razprave, a z vidika vernika bi lahko razložili, da se je Bogu preprosto potrebno zahvaljevati, ker je Stvarnik. Medicina in znanost sta le nepopolni človeški dejavnosti, ki človeka pogosto tudi prizadeneta. Medicina in znanost sta tako  posledica prvobitnega Božjega stvariteljska delovanja oz. stvaritve človeka in ostalega stvarstva, zato gre zahvala za njun obstoj in napredek končno Bogu kot končnemu viru vsega dobrega.
           

5)      Če Bog obstaja, je zloben, ker dopušča trpljenje in smrt.

            Bog je ob stvarjenju človeku podaril svobodno voljo. Svobodna volja in podobnost Bogu sta največje človeško dostojanstvo in dar človeku. Človek je svojo svobodno voljo namesto za dosledno uresničevanje dobrega uporabil tudi za udejanjenje slabega, t. j. greha. Tako sta trpljenje in smrt posledica izvirnega greha. Zla ni ustvaril Bog, temveč je posledica človeške svobodne volje, ki se namesto za dobro odloča za slabo. Vso zlo na svetu je posledica človeškega udejanjanja slabega in ni ustvarjeno od Boga. Pravzaprav človeška hudobija povzroča trpljenje celo Bogu. Pomisli samo na križanje Boga in Človeka Jezusa Kristusa  Hkrati je potrebno izpostaviti, da prav krščanska razlaga pojasni na prvi pogled nedoumljivo človeško nihanje med dobrim in zlim.
            Sveto Pismo nam jasno sporoča, da smrti v začetku ni bilo in jo je kasneje Bog dovolil kot rešitev iz človekovega žalostnega stanja po izvirnem grehu. Tako obstoj trpljenja in smrti nima nobene povezave z Božjo dobroto ali zlobo. Pravzaprav bi bil Bog hudoben, če ju ne bi dopuščal. Takrat bi vsi bili le nekakšni »organski roboti«, ki bi le izvrševali ukaze svoje Stvarnika.

6)      Kako lahko Bog koga obsodi na večno trpljenje v peklu?

            Tudi pekel je logična posledica svobodne volje. Na pekel namreč ne obsoja Bog, pač pa ga izbere človek sam.
            Kristus je slovesno razglasil: »Resnica vas bo osvobodila!« in »Jaz sem resnica!« Vsak človek ima v življenju, na podlagi svobodne volje, več možnosti resnico sprejemati ali zavračati. Najprej v čisto malih rečeh, na koncu pa tudi pri bistvenih vprašanjih človeškega obstoja. Kdor bi spoznane resnice vztrajno zavračal in s tem vztrajno zavračal Boga vse do svoje smrti,  bi samega sebe pripeljal v pekel.
            Isto velja za tistega, ki bi umrl brez kesanja nad svojimi grehi, se pravi, da mu ne bi bilo žal, da je delal slabo ali bi celo trdil, da je njegovo slabo dobro. Tak človek bi zopet sam zavrnil nebesa, ker ne želi zapustiti slabega. Skratka, kdor ima rajši svoje grehe kakor Boga, se svobodno odloči za zlo in s tem izgubi najvišje dobro, ki je Bog.
            Bog lahko odreši le tiste, ki želijo sprejeti njegovo milost in spolnjevati božjo voljo. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more rešiti brez tebe!« Ker ima človek vedno možnost zavrnitve Boga, se lahko torej svobodno odloči za stanje božje odsotnosti iz svojega življenja in posledično svoje večnosti. Ker je Bog vir vsega dobrega, je stanje tistih, ki se ga odločijo zavrniti, kraj trpljenja, ki ga poznamo pod imenom pekel. V večnosti pekla je namreč odsotnost Boga popolna, ker je do popolnosti uresničena sebičnost. Najhujša peklenska muka je torej, da nihče nikogar ne ljubi. Vsi pogubljeni pa so stopili na pot proti popolni sebičnosti že na zemlji.

7)      Verniki ne znajo razmišljati s svojo glavo

            Vera ni iz razmišljanja ampak iz poslušanja, ker temelji na Resnici. Navedeni očitek običajno predpostavlja, da naj bi razmišljanje pomenilo nujno svojeglavost, pogosto za vsako ceno. Verniki pa ne razmišljajo na tak način, ker s svojim razmišljanjem želijo predvsem prodreti v Resnico. Tako je za pravega vernika smešen izrek: »Mislim, torej sem!« Po nauku vere namreč ne obstajamo, ker mislimo, ampak ker nas je Bog ustvaril. Za vernika je razmišljanje predvsem odkrivanje Resnice.
            Katoliška vera je z oznanilom in s filozofskim razmišljanjem izvirajočim iz njega zgradila lastno filozofijo, tako v patristični dobi, kakor kasneje, posebej v času sv. Tomaža Akvinskega. Verniki so s svojim razmišljanjem pravzaprav zgradili zahodno civilizacijo, ki jo svobodomiselnost že več kakor 300 let sistematično ruši.
            Pravzaprav pa tudi ljudje, ki si domišljajo, da razmišljajo s svojo glavo, ne razmišljajo zares samostojno. Povečini je pogled na svet posameznika pogojen s pogledi mnogih drugih posameznikov – od staršev, širše družine, sošolcev, subkultur, trenutnih intelektualnih trendov itd. Iz tega razloga je popolnoma nevtralno in samostojno mišljenje nemogoče.
            

8)      Kako naj vemo, da je prav katoliška vera prava? Kako lahko vemo, da obstaja zgolj en bog?

            Ponoven vzpon sodobnih različic politeizma je zelo zanimiv glede na dejstvo, da se je že antična filozofija ne glede na različne politeistične kulte popolnoma približala monoteizmu. Tako Platonova »najvišja ideja« kot Aristotelov »prvi gibalec« izkazujeta veliko podobnosti s krščanskim videnjem Boga. Vsako filozofsko spraševanje vleče k prvotni biti sveta, k prvemu vzroku, od katerega so odvisni vsi ostali razlogi. Tudi politeistične religije so običajno poznale prvega boga, ki naj bi bil oče vseh ostalih bogov (npr. germanski Odin).

            Katoliško vero lahko imamo za upravičeno resnično in pravo zaradi zgodovinskega argumenta in argumenta resnice. Naša vera stoji in je resnična zaradi Kristusovega vstajenja od mrtvih. To nam omogoča apostolsko nasledstvo, ki se prenaša v ustanovi škofovske službe. Škofje so nasledniki apostolov, ki jim je Kristus pod vodstvom prvega papeža, apostola Petra, zaupal skrb za Cerkev, in kot taki predvsem nasledniki mučeniškega pričevanja vseh apostolov, da je Kristus res vstal od mrtvih. Ne glede na hudo preganjanje so oznanilo Kristusovega vstajenja kmalu ponesli skorajda do vseh koncev takrat znanega sveta, Bog pa je oznanjevanje Cerkve potrjeval s številnimi čudeži in krepostmi svetnikov.

9)      Cerkev je sancta et peccatora (sveta in grešna)

            Škof Fulton Sheen je zapisal, da na svetu ne obstaja niti 100 ljudi, ki resnično sovražijo Katoliško Cerkev, obstajajo pa milijoni tistih, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Katoliška Cerkev. Ko ljudje kritizirajo Cerkev, največkrat kritizirajo napačna dejanja posameznih papežev, škofov, duhovnikov ali laikov in trdijo, da je vera sama sicer lahko dobra, Cerkev kot hierarhična institucija pa je gotovo slaba in s tem razkazujejo svojo neumnost, saj vera sama predpostavlja obstoj Cerkve.
            Grešnosti posameznih članov Cerkve gotovo ne moremo zanikati, a to ne pomeni, da je grešna Cerkev. Cerkev je namreč v zgoraj omenjeni formulaciji le personifikacija. Za vernike pa je Cerkev Kristusovo mistično telo. Cerkev je sveta kot Kristusovo mistično telo, kot branik in razlagalka vere, kot delivka zakramentov, ki jih duhovniki podeljujejo »in persona Christi« – V Kristusovi osebi.
To pa ne pomeni, da njeni člani (laiki in kleriki) niso grešniki. Verniki so ravno tako kot vsi ostali ljudje nepopolni, a noben človeški greh ne more umazati svetosti Cerkve, ki izhaja iz njene božje narave. To ne pomeni, da smo lahko verniki glede naših grehov mirni. Prav zaradi tega, ker smo kot katoličani Kristusovi, moramo še bolj stremeti k temu, da tudi sami postanemo sveti in tako pripomoremo k slavi Cerkve, ki je božja slava. Smrtni greh, ki ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči celo izključitev iz Kristusovega kraljestva. Prav tako je za nekatere smrtne grehe in vstope v določene veri nasprotne skupnosti že vnaprej kot sankcija naloženo izobčenje iz Cerkve, ki ipso facto nastopi s samim dejanjem.

10)  Nestrpnost kristjanov do ateistov

            Čeprav je v preteklosti to res žal do določene mere držalo, je potrebno izpostaviti nekatere stvari.
            Prvič, krščanstvo samo nikakor ne zapoveduje nasilja do drugače mislečih. Bog je navsezadnje človeku dal tudi svobodno voljo, da ga lahko sprejme ali zavrne. Jezus Kristus je dal celo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Tu je potrebno poudariti, da je isti Odrešenik tudi naročil sovražiti greh in neresnico, kar je razvidno tudi iz njegovega ravnanja. Tako se pravi kristjani ravnajo po načelu, da bližnjega in kar je njegovega spoštujejo, sebe in kar je njihovega pa branijo do mučeniške smrti.
            Drugič, ateizem je bil zgodovinsko gledano tako izjemno redek pojav, da lahko komajda najdemo nekaj primerov preganjanja ateistov s strani Cerkve, če sploh. Resno je mogoče dvomiti tudi v obstoj velikega števila sodobnih ateistov.
            Tretjič, teh nekaj primerov naravnost zbledi v primerjavi s silnim trpljenjem, ki so ga kristjani doživeli oz. ga še doživljajo zaradi preganjanja v uradno ateističnih družbenih sistemih. Tudi na načeloma svobodnem Zahodu so danes prav pravoverni kristjani največkrat žrtev preganjanja oz. diskriminacije. Cerkev in krščanstvo čedalje večji del družbe razume kot institucijo, ki ogroža napredek (karkoli naj bi to bilo), zato je obračun s kristjani čedalje bolj družbeno sprejemljiv. Skratka, v sedanjem kulturno-političnem položaju lahko govorimo kvečjemu o nestrpnosti do kristjanov.

četrtek, 09. november 2017

nedelja, 05. november 2017

Sv. Pij V. in sveti Karel Boromejski - prosita za nas!



Giovanni Gasparro, Sveti Pij V. in sveti Karel Boromejski branita katolištvo pred islamom in protestantsko herezijo. Olje na platno, 220 x 160 cm, 2017. Zasebna zbirka, Adelfia. Slika: Luciano in Marco Pedicini.


sreda, 01. november 2017

Dies Irae



Marsikateri zakristan se je že kdaj začudeno vprašal, od kod toliko črnih mašnih plaščev po cerkvenih predalih. Črna barva se (v klasični ali izredni obliki rimskega mašnega obreda) ne uporablja samo za pogrebe, ampak tudi na Veliki petek in 2. novembra, ko je Spomin vsem vernih rajnih.



Ko je ljudstvo (v času, ko je bila sedanja izredna oblika v rimskem delu Cerkve tudi edina) na tisti dan prišlo v cerkev, je v njej opazilo neobičajni okras. Sredi ladje so bile postavljene pare, pokrite s črnim prtom, kjer je vrh krste počivala lobanja. Memento Mori, spominjaj se smrti, v tem je sporočilo krste in lobanje. Maša za vse verne duše je bila velika maša zadušnica, ki se je opravljala v črnini. Vedno se je začela z vstopnim spevom Requiem aeternam dona eis, Domine… Gospod, daj vsem rajnim večni mir in pokoj… Pri tej maši ni Slave in Aleluje. Namesto aleluje pa se, po berilu, poje (ali recitira) Dies irae, dies illa,… Strašen dan bo dan plačila. Žal se to odlično besedilo v sedanji liturgiji v praksi ne uporablja več, čeprav bi se lahko. Ena izmed posebnosti je tudi petje oz. recitiranje Agnus Dei, ko se namesto »usmili se nas«, poje »podari jim počitek« (Dona eis requiem). Potrebno bi se bilo zavedati pomembnosti molitev za rajne, saj ti najlažje prosijo Boga za nas, ker nas tudi najbolje poznajo. Potrebno bi se bilo tudi zavedati, kakor kratko je življenje in kako grešni smo ljudje, ter da nam zmanjkuje časa za pokoro.

Ena izmed najslavnejših uglasbitev sekvence:




Sekvenca (Dies Irae)

V latinščini:
Dies irae, dies illa,
solvet saeclum in favilla,
teste David cum Sibylla.
Quantus tremor est futurus,
quando Judex est venturus,
cuncta stricte discussurus!
Tuba mirum spargens sonum,
per sepulchra regionum,
coget omnes ante thronum.
Mors stupebit et natura,
cum resurget creatura,
judicanti responsura.
Liber scriptus proferetur,
in quo totum continetur,
unde mundus judicetur.
Judex ergo cum sedebit,
quidquid latet apparebit:
nil inultum remanebit.
Quid sum miser tunc dicturus?
Quem patronum rogaturus,
cum vix justus sit securus?
Rex tremendae majestatis.
Qui salvandos salvas gratis.
Salve me, fons pietatis.
Recordare, Jesu pie,
quod sum causa tuae viae,
ne me perdas illa die.
Quaerens me, sedisti lassus;
redemisti crucem passus;
tantus labor non sit cassus.
Juste Judex ultionis,
donum fac remissionis
ante diem rationis.
Ingemisco, tanmquam reus,
culpa rubet vultus meus,
supplicanti parce Deus.
Qui Mariam absolvisti,
et latronem exaudisti,
mihi quoque spem dedisti.
Preces meae non sunt dignae,
sed tu bonus fec benigne,
ne perenni cremer igne.
Inter oves locum praesta
et ab hoedis me sequestra,
statuens in parte dextra.
Confutatis maledictis
flammis acribus addictis,
voca me cum benedictis.
Oro supplex et acclinis,
cor contritum quasi cinis,
gere curam mei finis.
Lacrymosa dies illa,
qua resurget ex favilla,
judicandus homo reus.
Huic ergo parce, Deus.
Pie Jesu Domine,
dona eis requiem. Amen.







V slovenščini:
Strašen dan bo dan plačila
zemlja v prah se bo zdrobila,
priča David in Sibila.
Kolik strah bo vstal v naravi,
ko Sodnik v mogočni slavi
na odgovor vse postavi!
Tromba silno bo zapela,
do vseh mrtvih zadonela,
jim pred sodni stol velela.
V grozi smrt se bo čudila,
ko bo stvar se spet zbudila,
da pred sodbo bo stopila.
Knjiga k sodbi prinešena,
hrani dela razvrščena,
dobra kakor zadolžena.
Dano svetu bo spoznanje,
in za vsako zlo dejanje,
Bog prisodi maščevanje.
Kam se čem takrat dejati,
kje zavetnika iskati,
dobrim komaj bo obstati?
Kralj neskončne visokosti,
ki rešuješ iz blagosti!
Reši me, vir vseh svetosti!
Spomni se, o Jezus mili,
da so zame Te umorili,
prosim, tisti dan se usmili.
Da si iz ljubezni same
utrujen vzel svoj križ na rame,
naj ne bo zgubljeno zame.
Maščevalec vse krivice,
čuj skesane moje klice,
kadar pride dan pravice.
Da grešil sem, se sramujem,
krivdo svojo obžalujem,
“Prizanesi Bog!” zdihujem.
Duše si iskal zgubljene,
reševal si spokorjene,
reši, prosim, tudi mene.
Nisem vreden odpuščanja,
varuj pa me pogubljenja,
milostno, Gospod življenja.
Varuj grešnih me levice
ter mi mesto daj desnice,
kjer boš svoje zbral ovčice.
Ko boš pahnil pogubljene,
in sprejel blagoslovljene,
sprejmi k Sebi tudi mene.
V prahu k Tebi, Bog, zdihujem,
srce strto Ti darujem,
konec Ti priporočujem
O, pregrozni dan jokanja,
ki iz grobnega nas spanja,
k sodbi, grešnike prisili:
Ti se nas, o Bog, usmili,
ljubi Jezus, ti jim daj
rajski mir za vekomaj! Amen.


AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...