ponedeljek, 21. maj 2018

Uspeh rodi uspeh - škof Conley


Škof Conley iz škofije Lincoln o duhovnih poklicih, maševanju ad orientem in pastoralni uspešnosti

Škofija Lincoln v Nebraski je znana po visokem številu duhovnih poklicev glede na njeno majhno velikost oz. število vernikov. Prav tako je znana po svoji pravovernosti in liturgični odličnosti. O razlogih za tak uspeh je nedavno v intervjuju za Catholic World Report spregovoril njen škof James Conley, ki škofijo vodi od leta 2012. V nadaljevanju se nahajajo prevedeni najpomembnejši deli intervjuja, vse pa vabimo, da si intervju v celoti preberete tudi v originalu.

Catholic World Report: Dejstvo je, da je vaša škofija redno na vrhu po številu duhovnih poklicev. Med leti 2010 in 2012 je bilo tako npr. posvečenih kar 17 duhovnikov, kar je več kot v nekaterih mnogo večjih škofijah, npr. v Los Angelesu. Kateri so po vašem mnenju glavni razlogi, ki so pripomogli k temu?

Škof Conley: Menim, da je prisotnih več razlogov. Najprej seveda veliko milosti. […] Poleg tega v Lincolnu nikoli ni bilo liturgičnih zlorab. Duhovnikom je bilo jasno sporočeno, da morajo maševati skladno z načinom, ki ga predvideva Cerkev; odstopanj ni bilo. Poleg tega so naše katoliške šole in duhovniki vedno učili pravoverno. To je pripeljalo do dveh rezultatov. Prvič, število duhovnih poklicev se ni zmanjšalo. Čeprav sem imel privilegij v zadnjih petih letih posvetiti okrog 25 novih duhovnikov, imamo še vedno najvišje število semeniščnikov glede na število vernikov v vsej državi. Naša škofija šteje 96 000 katoličanov in ima trenutno 39 bogoslovcev. […] Rezultat so torej vsi ti duhovni poklici. Uspeh rodi uspeh. V škofiji Lincoln imamo 146 aktivnih duhovnikov, povprečna starost je 41 let. 

Ko je v škofiji toliko mladih duhovnikov, ki delujejo v župnijah, šolah in na univerzi, mladi vidijo zgled posvečenega življenja. Poleg tega imamo tudi redovnice. […] Skupaj imamo 37 redovnic, ki nosijo habit. […] Če torej sklenem: liturgija in bogočastje, kjer ljudje čutijo, da so prišli k maši, kjer so v stiku s Transcendentnim. Zato menim, da je liturgija tako pomembna. 

Govorili ste o naši dediščini. Imamo bogato liturgično tradicijo, ki sega vse do začetkov Cerkve. Kaj je smoter liturgije? Liturgija služi temu, da nas poveže z Bogom. Imeli naj bi izkušnjo svetega. To je sveta mašna daritev. To je naročil naš Gospod: »To delajte v moj spomin.« In lepota te izkušnje, lepota glasbe, lepota bogočastja, spoštljivost in pobožnost – vse to vzdigne ljudi iz vsakodnevnega sveta, v katerem živimo. Z veliko trpljenja in težav. Vsaj za nekaj časa pridejo v stik s svetim. To je ključno. Ljudi moramo hraniti. Naše duše si želijo stika s svetim. Če smo prikrajšani za ta stik, odmremo, zato to potrebujemo. 

Ko ljudje to odkrijejo, potrebujejo več. Zato je ena od iniciativ, ki jih skušam spodbujati, evharistično češčenje v kar največ župnijah. Ko namreč pridemo pred Gospoda in Njegovo evharistično obličje – zakrament božjega prijateljstva, kot ga včasih imenujejo – Njegovo srce spregovori našemu srcu. Te trenutke potrebujemo. […]

CWR: Vesel sem, da ste omenili temo transcendence v liturgiji. Že več let med adventom darujete mašo ad orientem, pri čemer vam je sledilo tudi več duhovnikov v vaši škofiji in po vsej državi. To poletje sem imel priložnost govoriti z duhovnikom Thomasom Loyo, ki je član uniatske Rutenske katoliške cerkve. Govorila sva o ad orientem bogoslužju in življenju Cerkve. Med najinim pogovorom je dejal, da je obrat nazaj k Bogu nadvse pomemben in predstavlja »ključ do vsega v latinski Cerkvi.« Se strinjate, da pri tem načinu darovanju svete maše verniki in duhovniki prej začutijo, da sodelujejo pri nebeški liturgiji? 

Škof Conley: Strinjam se in to sem izkusil med svojim lastnim duhovništvom. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem bil kaplan na Državni univerzi v Wichiti, kjer sem med adventom začel maševati ad orientem, torej obrnjen proti [liturgičnemu] vzhodu skladno z adventno temo gledanja proti vzhodu in zvezde repatice. Nato sem samo nadaljeval… Skozi katehezo sem vsem razložil, zakaj je ta tradicija bila tako razširjena v Cerkvi vse do današnjih dni ter kako na ta način častimo Boga skupaj. Vsi skupaj smo obrnjeni k Gospodu, duhovnik pa nas vodi k novemu Jeruzalemu, k nebesom. Skupaj torej stojimo časteč Boga. Ne gre za to, da bi bil duhovnik obrnjen k ljudem in jim govoril, bistveno je, da smo obrnjeni k Bogu. Zato sem vedno bil velik podpornik maševanja ad orientem. Ko sem prišel v Lincoln, sem tako začel maševati med adventom in spodbudil duhovnike. Rekel sem jim: »Če verjamete, da bo to pomagalo vam in vernikom, vsekakor začnite s tem, a prej morate vernikom to pojasniti oz. jih pripraviti na spremembo.« Kot ste rekli, sedaj več duhovnikov mašuje na tak način. Sam redno mašujem ad orientem v stolnici, v Newmanovem centru, v semenišču in v našem domu duhovnih vaj. A tega ne vsiljujem. Poleg tega je v določenih primerih to zelo težko zaradi arhitekturnih lastnosti cerkve. Ne glede na to se tak način maševanja vedno bolj širi. Menim, da se verniki resnično odzivajo. Mislim, da veliko duhovnikov meni, da bo to za vernike predstavljalo velik šok, a to ne drži. […]

CWR: Omenili ste, da so obuditev določenih tradicij tako duhovniki kot verniki toplo sprejeli. A posvetiva se specifično mladim – menite, da so bolj odprti za liturgično dediščino latinskega obreda kot starejše generacije? Ste opazili večje zanimanje med mladimi za tradicijo v zadnjih petih ali desetih letih? 

Škof Conley: Torej, en primer, samo nekaj tednov nazaj med adventom: eden od naših duhovnikov je daroval mašo Rorate caeli. Sobotna maša ob 6.00 zjutraj, v temi, samo ob svečah ter v izredni obliki. Bila je peta maša z zborom. Prišlo je 450 študentov. Bilo je neverjetno. Prej sem si mislil, da študenti že ne bodo prišli k maši ob 6.00. A novica se je razširila po Facebooku in Twitterju in tako so prišli. Dejali so, da je bilo čudovito, ker je zbor pel polifonijo in koral. Tako so doživeli čudovito izkušnjo transcendentnega in svetega. 

CWR: Kakšen nasvet bi dali mladim, ki si želijo odkriti in deliti svojo legitimno tradicijo in dediščino v indiferentnem ali celo sovražnem okolju?

Škof Conley: Rekel bi jim, naj bodo potrpežljivi, naj molijo, predvsem pa naj ne odnehajo. Menim, da je večkrat težko, posebno za duhovnike, biti odprt do nekaterih liturgičnih tradicij, za katere mislijo, da se jim je Cerkev odrekla. A o mlajši generaciji duhovnikov, o tistih, ki so bili posvečeni v zadnjih 10 letih, vam lahko povem: moja generacija ni odprta; mlajša generacija pa je. To pomeni, da so mlajši škofje tudi odprti. Ker taki kot so duhovniki, bodo tudi škofje. […] Svetujem vam torej, da ste potrpežljivi, prijazni, dobronamerni, a vztrajni. 



torek, 15. maj 2018

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani - 23. 5. 2018



Naj vstane Bog in razkropijo naj se njegovi sovražniki; in kateri ga črtijo, naj bežijo izpred njegovega obličja. - del Vstopnega speva na Kvatrno sredo po binkoštih

Sveta spoved uro pred sveto mašo.

Na voljo bodo knjige ter misalčki.


četrtek, 10. maj 2018

Mladi in liturgija


V osrednjem katoliškem tedniku Družina je bil pred kratkim objavljen intervju s španskim  benediktincem Juanom Javierjem Floresom Arcasom, profesorjem na Papeškem inštitutu za liturgijo. Na nekatere sporne trditve v intervjuju se je v pismu bralcev odzvala ga. Tadeja Kerže. Žal uredništvo njenega argumentiranega pisma ni želelo objavi. Iz tega razloga pomisleke ge. Kerže objavljamo na blogu.

Dodano 17. 5. 2018: Pismo je bilo objavljeno danes, 17. maja., v 21. številki Družine. Posredovano pa je bilo v ponedeljek, 23. aprila.

            V zadnji številki Družine sem v osrednjem pogovoru s priznanim liturgikom Floresom Arcasom zasledila papeževo izjavo, da je potrebno vztrajati pri normi in poznati, kaj je izjema pri obhajanju vernikov pri Sveti evharistiji. Iz intervjuja pa ni razvidno, da je (še) vedno veljavna normativna oblika prejemanja obhajila kleče in na usta, medtem ko je obhajanje stoje in na roke zgolj izjema in to le pod določenimi pogoji. Ob tem se mora tudi naša krajevna Cerkev vprašati, koliko sledi papeževemu učenju, ko podpira obhajanje stoje in na roke in na le-tega navaja celo prvoobhajance. 

            V odgovoru na vprašanje o latinski maši me je začudilo Arcasovo stališče, da se sme v eni škofiji obhajati le ena latinska maša. Po mojem poznavanju tega določila ni, kajti verniki so imeli vedno pravico do tradicionalne maše, ki ni bila nikoli prepovedana, kot je leta 2007 potrdil papež Benedikt XVI., saj po njegovem ne more biti kot ničvredno zavrženo nekaj, kar je bilo do tedaj razumljeno kot najbolj sveto.

            Zlasti pa me je začudilo patrovo stališče, da bi se dalo navdušenje mladih za tradicionalno liturgijo pripisati manipulaciji. Dvomim, da bi se tako marginalizirane in mnogokrat odkrito zaničevane duhovne pobude oklenil kdo iz preračunljivosti ali nepoznavanja. V Sloveniji sem srečala nekaj teh mladih ljudi in lahko potrdim, da gre za izrazito široko razgledane in globoko verne ljudi. Presenetljivo pa se mi zdi tudi to, da profesor v pogovoru zaobide dejstvo, da se je na pred-sinodalnem srečanju mladih v Rimu pojavilo močno zavzemanje velikega števila mladih za širšo dostopnost do tradicionalne liturgije. Žal se je njihov glas v sklepnem dokumentu ni upošteval, vprašanje, koliko se jih bo hotelo slišati na sinodi mladih, tako da nas ne sme čuditi, če se o tem noče govoriti, žal še zlasti v Sloveniji ne.

             Za vse tiste, ki zaradi jezikovnih preprek ne morejo spremljati tujih medijev, naj povem, da v tujini obstajajo številna gibanja mladih, ki se želijo vrniti k veri starih staršev. Imajo neverjetno število duhovnih poklicev in številčne družine, zato predstavljajo upanje za Cerkev, zlasti v razvitem svetu, kjer je pastorala v zadnjih 50 letih za seboj pustila veliko duhovno in moralno opustošenje.
                                                                                                 
      Tadeja Kerže, Slovenska Bistrica



petek, 04. maj 2018

Kako si lahko prislužimo višjo stopnjo nebeške časti in večnega veselja?


ODLOMEK IZ PRIDIGE BL. ANTONA MARTINA SLOMŠKA, KI NOSI NASLOV RAZLIČNE VRSTE NEBEŠKEGA VESELJA

Kako si lahko prislužimo višjo stopnjo nebeške časti in večnega veselja? Sveta vera nam kaže to pravo in veselo pot.

Kdor hoče visoko priti, mora svojo lestev na trdno podlago postaviti; če take podlage ni, se lestev hitro podre. Prva podlaga do višje stopnje v nebesih je posvečujoča Božja milost – šesta verska resnica svete vere nas uči, da brez nje ne moremo narediti nič zaslužnega za večno življenje. Če imaš smrtni greh, ti ne pomaga, da premoliš dneve in noči, se postiš ob suhem kruhu in mrzli vodi in razdajaš ubogim vse svoje premoženje – milost prave pokore si sicer pridobiš s takimi dobrimi deli, za večno veselje pa nimajo nobene cene, dokler si v smrtnem grehu Božji sovražnik. Bog sporoča po preroku Ezekijelu: »In če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo /.../ nobeno njegovih pravičnih del, ki jih je storil, ne ostane v spominu. Zaradi nezvestobe, ki jo je zakrivil, in zaradi greha, ki ga je zagrešil, bo umrl.« (Ezk 18, 24) Ko se spokoriš, dobiš posvečujočo Božjo milost, ponovno postaneš Božji prijatelj in vsa dobra dela, ki si jih storil, spet dobijo ceno pri Bogu; naj bodo na videz še tako malovredna, v nebesih ti bodo pripravila lepši del in te postavila na višjo stopnjo večne slave in časti.

Tudi to veselo resnico Bog potrjuje po preroku Ezekijelu: »Če pa se krivičnik odvrne od vseh grehov, ki jih je storil /.../, ravna po pravu in pravičnosti ter prav in pravično dela, nobeno njegovih hudodelstev, ki jih je zagrešil, ne bo ostalo v spominu.« (Ezk 18, 21 - 22) Ješ, piješ ali se sprehajaš; vse ti množi zasluge in pridobiva višjo vrsto v nebesih, če si le v milosti in prijaznosti pri Bogu. Bolj kot se množi posvečujoča Božja milost v tvojem srcu, bolj se veča vrednost tvojih zaslužkov. To veselo resnico ti želim nazorno prikazati: Poglej trgovca, ki je začel trgovati s sto goldinarji. Ko je ustvaril sto goldinarjev dobička, je lahko trgoval že z dvesto goldinarji, in, če bo imel srečo, bo lahko v kratkem pridobil štiristo goldinarjev – z večjim kupom tudi več pridobi. Na enak način raste posvečujoča Božja milost, se množi vrednost tvojih čednosti in dobrih del ter se povzdigujeta tvoja čast in slava v nebesih. Sveta katoliška Cerkev je to pomembno resnico potrdila na Tridentinskem zboru, kjer je izobčila vse, ki učijo drugače. Pri vrednem prejemanju svetih zakramentov se posvečujoča Božja milost deli in množi po Jezusovi zaslugi. Vidiš, krščanska duša, kakšen dobiček imaš, če pogosto in vredno prihajaš k sveti spovedi in Božji mizi! Razen stanja posvečujoče Božje milosti moramo imeti pri vseh svojih delih tudi dober namen, ki nam zlati vsa naša dejanja, Bogu všečna in za nas zveličavna dela, in nam množi nebeško čast in veselje. Kadar rano vstaneš, ležeš zvečer k počitku, svoje delo začneš ali dokončaš – vselej vzdihni: »Vse za večjo Božjo čast in zveličanje moje duše! Vse iz ljubezni do tebe, moj Jezus!« Tvoje še tako majhno delo bo postalo zlata vredno pred Bogom. Bog bo vsa taka dela v nebeško zakladnico spravil in nekoč ti bo zanje v nebesih poplačal. Vidiš, krščanska mati, kako si lahko od zore do mraka pridobivaš bogastvo za nebesa, tudi med kuhanjem, ali ko otroke učiš moliti. Premisli, krščanska dekla, koliko si lahko zaslužiš za nebesa, medtem ko hišo pometaš ali za živino skrbiš. Tvoje veselje in čast bosta v nebesih toliko večja, kolikor več vsakdanjih del si poslala z dobrim namenom v nebesa. Kar si v življenju pritrgaš iz ljubezni do Boga, kar hudega potrpiš, da se lahko nato izročiš v sveto Božjo voljo, vse ti bo v nebeškem veselju v toliko večjo slavo. Najbolj zanesljiva steza, ki vodi do največjega nebeškega veličastva, je junaška krepost in viteška zvestoba pri izpolnjevanju svojih dolžnosti. Po tej poti so svetniki dosegli visoko stopnjo v nebesih. Kdor vse naredi, premaga vsa nasprotja in zvesto izpolni nalogo, ki mu jo je določil Bog glede na njegov stan, je junak, je hrabri vitez Božjega kraljestva; za njegov trud ga čaka posebna krona nebeške slave. Spomnimo se junaške kreposti svetega Janeza Krstnika. Njegovo življenje je bilo težko, oznanjevanje pokore pa srčno; stanovom je očital njihove pregrehe, razuzdanemu kralju Herodu je brez strahu govoril: »Ne smeš imeti bratove žene.« (Mr 6,18) Rajši je dal svojo glavo, kot da bi zamolčal greh. To je junaška krepost! Jezus je govoril množicam o Janezu Krstniku: »Resnično, povem vam: Med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika.« (Mt 11,11) Kako visoka je stopnja njegove nebeške časti! Tudi ti, gospodar, zdravnik, sodnik, vojak itd., imaš velikokrat težavno opravilo. Ne reci: »Kaj ga je meni treba!« Pomisli na večje nebeško plačilo, izpolni svojo dolžnost tako zvesto, kot zmoreš, in veseli se, kajti tvoj nebeški vračnik bo nekoč rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« (Mt 25, 21)

Ob dragi kroni nebeške slave, ki bo vse zveličane krasila, čakajo nekatere Božje služabnike in služabnice, po nauku svetega Tomaža Akvinskega, v nebesih še posebni trije venci nebeške slave. Dobili jih bodo tisti, ki so slavno premagali hudobni svet, svoje pregrešno meso in pekel in so nekaj posebno hvalevrednega naredili za Božje kraljestvo. 

Prvi slavni venec v nebesih je mučeniški. Nosijo ga tisti, ki so premagali hudobni svet in so dali vse, tudi svoje življenje, za ohranitev svete vere in zvestobe Jezusu. »Dragocena je v očeh Gospodovih smrt njegovih zvestih.« (Ps 116,15) V rdečih oblačilih se sveti velika množica krščanskih mučencev in mučenic z zlato krono na glavi, v rokah nosijo palmove vejice srečne zmage ter se radujejo s svojim Božjim vojvodom Jezusom. 

Drugi venec posebne časti je v nebesih deviški venec. Nosijo ga tisti, ki telesno ljubezen premagajo z Jezusovo ljubeznijo, ki ogenj mesene poželjivosti pogasijo z ognjem Božje ljubezni in posvetijo Jezusu svojo čisto dušo in telo. Tudi zakonski in vdovski stan sta častita in sveta, vendar je deviški toliko višji, kot je nebo višje od zemlje. Devištvo je venec, ki se nikoli ne osuje, Božji tempelj in svetišče Svetega Duha, drag žlahten kamen, ki ga iščejo le izbrani – sveti Atanazij pravi, da ga le redki najdejo, mnogi pa ga sovražijo. Deviški mladeniči in deklice so prijatelji nebeškega Kralja, sedijo najbliže pri njegovem sedežu, uči Sveti Duh (prim. Prg 22,11), ter novo sveto pesem pojejo, ki se je ni mogel naučiti nihče drug (prim. Raz 14,3). Nebeški ženin pravi deviški duši: »Pridi, nevesta moja, pridi, boš kronana.« (prim. Vp 4,8) Sveti Izidor uči, da se deviška čast sveti lepše kot sonce in jo upodablja kot angele. »Blagor mu, kdor ohrani devištvo neoskrunjeno – ono je življenje angelov in krona svetnikov.« (sveti Atanazij)

Tretji venec posebne časti v nebesih je učiteljski venec; nosijo ga izbrani učitelji, ki širijo Božje kraljestvo resnice in pravice, peklensko kraljestvo laži in hudobije pa junaško rušijo in pokončujejo. To potrjuje Bog po preroku Danijelu, ki pravi: »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 12,3) Jezus zagotavlja posebno čast učiteljem:  »Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil (Božje zapovedi), bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5, 19)

Danes imajo krščanski učitelji veliko priložnosti, da si prislužijo slavni učiteljski venec za nebesa, saj je na svetu veliko lažnivih prerokov in zapeljivih časopisov, ki ljudi motijo in zapeljujejo z grdimi lažmi! Kako lep in častit je vaš poklic, mladi duhovniki in učitelji krščanskega ljudstva! »Če Bog ceni človeške duše bolj kot vsa svoja druga dela,« pravi sveti Krizostom, »na kako visoko stopnjo časti in veselja bo postavil v nebesih tiste, ki so mu pridobili človeške duše.« Sveti Bonaventura nam je trojni venec posebne časti prikazal v prelepi podobi: »Krona mučencev je okitena z dragimi kamni diamanti, ker so trdni kot diamanti prestali svojo vojno za sveto vero do smrti. Krona devic je iz žlahtnih cvetlic spletena, ker so device najlepše cvetlice krščanstva, ker je deviška čednost med nevarnostmi sveta kakor cvetlice in lilije med trnjem. Krona učiteljev je iz čistega zlata, kajti zlato je najžlahtnejša ruda in podoba modrosti.« 

Vir: Krščanska beseda Antona Martina Slomška: izbrane pridige: ob 200-letnici rojstva. Maribor: Slomškova založba, 2000; str. 225 – 229.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...