ponedeljek, 19. februar 2018

Sveti križev pot na čast svetem Rešnjemu Telesu



Pred trem leti smo kot postno darilo ponudili Sveti križev pot na čast svetemu Rešnjemu Telesu. Prvotno je bil izdan v molitveniku Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni. Gre za zelo uspešen molitvenik, ki so ga, po nemški predlogi, za slovensko ljudstvo priredili ljubljanski bogoslovci. Prvi natis je izšel leta 1895, zadnji, enajsti, pa leta 1947. Z naše strani je, za lažje razumevanje, bil jezikovno malo prirejen.

Ogled in prenos je mogoč s klikom na sliko.



https://drive.google.com/file/d/0BzspuvtTSZ6RT1k5SmdRQjVyYk0/view?usp=sharing



sobota, 10. februar 2018

Zgodba o neki polemiki




Ko smo se pred kakšnim tednom mimogrede kritično odzvali na objavo patra Branka Cestnika na družabnem omrežju Twitter, si nikakor nismo predstavljali (niti želeli), da bo polemika dobila tako velike razsežnosti. Pater Cestnik se je namreč odzval na naš tvit na svojem blogu, kjer nas je direktno izzval k odgovoru. To smo tudi storili, po našem mnenju argumentirano. Pri kritiki »skavtske maše« se nismo sklicevali na osebne preference, temveč zgolj na nauk in zakonodajo Cerkve, in to ne na učiteljstvo ali zakonodajo kakšnega sv. Pija X., temveč svetega Janeza Pavla II., ki mu je še nedolgo tega ploskala praktično vsa katoliška Slovenija. Danes je sklicevanje na velikega poljskega papeža očitno že kamen spotike. Sic transit gloria mundi!

Spričo velikega odmeva se nam zdi primerno na tem mestu dodati še nekaj pojasnil. Prvi sklop tega prispevka bo ponovno ovrednotil našo polemiko s patrom Cestnikom, v drugem pa se bomo posvetili sliki slovenske katoliške skupnosti, ki se je skozi omenjeno polemiko dodatno izkristalizirala.

O polemiki

V polemiko nas ni vodila nikakršna osebna antipatija do patra Cestnika, ki mu ne želimo nič slabega, nasprotno. Zmotil nas je preprosto njegov način maševanja na Veliki planini, ki je maličil katoliško liturgijo njenega pravega značaja in na središčno mesto postavil osebne preference za ceno zanemarjenja jasnih navodil Cerkve. Še več, to kritiko smo v članku nato podrobno utemeljili s sklicevanjem na (nedavno, pokoncilsko) učiteljstvo in zakonodajo Cerkve. Naša kritika je torej vseskozi bila argumentirana, predvsem pa dobronamerna, napisali smo jo z upanjem, da bo opozorilo na neustrezno prakso padlo na plodna tla oz. pripomoglo k izboljšanju. 

Morda je koga zmotilo, da smo patra Cestnika oz. njegov način maševanja označili kot narcisoidnega. Strinjamo se, da je bila ta oznaka v začetku morda uporabljena preostro oz. premalo diferencirano. Nismo namreč želeli reči, da je Cestnik kot oseba narcis, temveč da način maševanja, ki ga ni le izvajal, temveč tudi javno propagiral, izkazuje te lastnosti. A po drugi strani je pač res, da so tisti, ki počnejo narcisoidne stvari, vsaj do določene mere narcisi, to sledi že iz definicije. Drugače rečeno, če grešimo, smo grešniki. Če je maševanje antropocentrično, to ne more potekati brez povezave z mašnikom. Označba patra Cestnika kot »narcisa« je bila skratka podana samo in zgolj v kontekstu neprimernega maševanja, kar smo pokazali z argumenti in ne z ad hominem obračunavanjem. S tem nismo želeli reči, da ta lastnost določa celotno njegovo bit ali ga želeli vzvišeno obsojati. Predvsem pa nismo nikjer obračunavali z njegovim duševnim in duhovnim stanjem (nismo napisali, da je njegova splošna duhovnost »nezrela«, niti da ima »deviantno noto«, kot je neki duhovnik celotno gibanje Juventutem zelo »ljubeče« označil na Cestnikovem blogu), še manj smo mu grozili z božjo kaznijo in peklom. Priznamo pa, da bi se lahko pri prvem odgovoru na Twitterju lahko malo zadržali oz. se izognili besedi »narcis«, ker je to marsikoga zavedlo v misel, da smo želeli z njim obračunavati osebno. 

Morda se kdo sprašuje, zakaj smo navedli toliko navodil glede maševanja. Razlog je preprosto v tem, da je Cestnik na svojem blogu sam zapisal, da ne ve za nobeno pravilo, ki naj bi ga kršil. V tem kontekstu je logično, da smo ga morali na to opozoriti, predvsem zato, ker še vedno upamo, da ta polemika ni bila zgolj polemika zaradi polemike, temveč bo imela pozitiven rezultat. Kolikor je bila naša kritika ostra, je bila ostra iz prizadetosti nad antropocentrizmom tistega maševanja, predvsem nad (objektivnim!) pomanjkanjem spoštovanja pred Najsvetejšim, kar je bilo razvidno iz fotografij, ki so zaokrožile na internetu.  

Mislimo, da je bila v glavnih potezah polemika z naše strani vodena korektno in argumentirano. Če pa katerega katolika boli že samo navajanje cerkvenih dokumentov, pa je to problem, ki ga mora razčistiti predvsem pri sebi in v svojem odnosu do Boga in njegove Cerkve. Verjetno bo tak katolik po poglobljenem premisleku ugotovil, da se je v številnih točkah močno oddaljil od nauka Cerkve, kar pa seveda ni naša krivda. Prihajajoče vojne ne bo ustavila smrt glasnika, ki prinaša novice o njej.
Skratka, do patra Cestnika ne gojimo nikakršnih zlih čustev ali slabih namer. Naša kritika je bila podana dobronamerno z željo po izboljšanju stanja. Če Cestnik misli, da je bilo z njegovim maševanjem vse v redu, naj nam to pokaže; seveda ne sklicujoč se na porazno splošno liturgično stanje oz. vseprisotnost takih in podobnih linij, temveč na nauk in določila Cerkve, ki se jim je kot duhovnik zavezal.

Slika slovenske katoliške skupnosti

Vsekakor pa se velja še ustaviti pri odzivu, ki ga je naš članek na blogu sprožil. Ta je poveden. Iz psihološkega stališča bi lahko celo rekli, da smo izvedli uspešen eksperiment, v katerem smo izvedeli veliko o formi mentis povprečnega slovenskega katolika. In rezultati niso bili pozitivni. Glede na odziv večine očitno prakticirajočih katolikov (drugi namreč niti ne spremljajo katoliške internetne sfere), smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Ne ker bi bili prizadeti v naši časti ali ponosu, temveč ker smo lahko iz njihovih odzivov videli naravnost katastrofalno pomanjkanje osnovnega teološkega znanja. 

Med komentarji so se vrstili tipični očitki s farizeji, pismouki in, ta nam je najljubši, birokrati. Še bolj povedni so bili odzivi na Facebooku. Iz zapisa nekega uglednega slovenskega filozofa smo lahko izvedeli, da smo »religiozno skrupulozni« in da »nimamo občutka za sveto«. Spet drugi so v svoji vnemi hoteli pokazati prezir nad svojimi čudaškimi katoliškimi brati. Tretji so celo posredno namigovali, da bi bili mi tisti, ki bi danes ubili Jezusa. Iz ust ljudi, ki sebe označujejo za usmiljene in razumevajoče, torej popolnoma drugačne od nas »farizejskih zavržencev«, so letele predvsem besede obsojanja. Človek bi pač to še nekako razumel, če bi nas vsi ti vneti komentatorji osebno poznali, a praktično z nikomer od njih še nismo imeli opravka. Neki duhovnik, ki se v zadnjih letih ni udeležil katere od svetih maš po tradicionalnem obredu ali drugih prireditev v organizaciji Juventutem Slovenija ter nas torej na noben način ne more zares poznati, je tako vedel, da nas mlajše »tradicionaliste« zaznamuje »nezrela duhovnost«. Še več, v sveti maši naj bi videli zgolj »čarovnijo in magijo«. 

Vse to zgolj na podlagi članka, v katerem smo se od začetka do konca sklicevali na (pokoncilski) nauk Cerkve. S tem, ko so nas obkladali s farizeji in birokrati ter podobnimi »ljubečimi« izrazi, so taisti slovenski katoliki pravzaprav zmerjali sv. Janeza Pavla II., ki je dal pripraviti omenjene dokumente. Zmerjali so tedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, kardinala Francisa Arinzeja, prvega nigerijskega kardinala, ki je med državljansko vojno v 80.-ih neutrudno skrbel za pomoč beguncem in vztrajal sredi vojnih razmer. Zmerjali so sedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, gvinejskega kardinala Roberta Saraha, ki se je kot škof v rodnem Conakryju pogumno postavil po robu vojaški hunti, ki je takrat vladala v Gvineji. Zmerjali so neštete svetnike, ki so zahtevali, da nobena dragocenost in nobena žrtev ni dovolj velika za Jezusa v Najsvetejšem. Zmerjali so sv. Frančiška Asiškega, ki je kljub popolni uboščini zahteval, da morajo biti liturgične posode in mašna oprema vedno najboljše kakovosti. Zmerjali so sv. Janeza Maria Vianneya, za katerega noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je drugače spal na golih deskah. Vse to so počeli v imenu usmiljenja in ljubezni. 

Kakšne argumente so pri tem navajali? Poleg vsesplošnega zmerjanja s farizejstvom, ki naj bi mu zapadli, pravzaprav le tega, da so »skavtske«, »mladinske«, »avtobusne« in podobne maše lahko »doživete«, da so se skratka pri takih mašah imeli lepo. V nadaljevanju se na kratko posvetimo tema dvema argumentoma.

Glede že stokrat prežvečenih očitkov farizejstva se na tem mestu velja spomniti zapisa dr. Iva Keržeta, ki je bil pred nekaj leti objavljen na tem blogu. Na tem mestu citiramo odlomek, ki se nadvse koncizno loteva napačnega oz. večinoma nadvse banalno razumljenega odnosa med Jezusom in farizeji:

»Pri tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.« (Mt 23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega »normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč nam je na križu priboril milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).«

Podrobno se odnosu med Kristusom in farizeji posveča tudi zaslužni papež Benedikt XVI. v svojem monumentalnem delu Jezus iz Nazareta. Na tem mestu se s to tematiko sicer ne moremo podrobneje ukvarjati, dejstvo pa je, da Kristusov primarni očitek farizejem ni bil njihovo izpolnjevanje postave, temveč dvoličnost pri izpolnjevanju. Skratka, trditi, da je nekdo farizejski, ker želi živeti po nauku Cerkve, je iz ust katolika naravnost bizaren očitek. 

Pomembnejši se nam zdijo argumenti druge vrste, to je sklicevanje na občutke doživetosti pri »skavtskih« in podobnih mašah. Važno naj torej ne bi bilo, kako se maša dejansko odvija, temveč kako se pri maši počutimo. Seveda je to skušnjava, ki smo ji vsi podvrženi. A prav pri sveti maši ti občutki nimajo kaj iskati. Bistvo naše udeležbe pri liturgiji pač ni, da nam je »fajn« ali da občutimo močna čustvena stanja, kar običajno pomeni »doživetost«. Bistveno je, da pridemo in častimo Boga ne glede na naše počutje, ne glede na to, ali nam je maša »všeč«. Neki komentator je zapisal, da ni bistveno, če je glasba pri maši kvalitetna, bistveno naj bi bilo, da je »iz srca«. To je zgrešeno razumevanje katoliške liturgije. V ospredje namreč postavlja nas ljudi, ne pa Boga. V resnici pa se k maši primarno ne zbiramo zaradi nas samih in naših potreb (drugotno seveda tudi zaradi tega), temveč zaradi čaščenja Boga, kar je naša prva dolžnost. K maši prihajamo, da bi Bogu kar najbolj zavzeto darovali čisto daritev in tej daritvi pridružili nas same, kolikor je to le mogoče. Glasbe pri maši ne izvajamo zaradi vernikov, temveč je glasba le še ena oblika čaščenja. Isto velja za liturgična oblačila, kadilo, kretnje in druge sestavne dele obreda. Iz tega razloga torej nikakor ni vseeno, ali je glasba kvalitetna ali zanič, saj je ne pojemo sami sebi, temveč Bogu. Seveda to ne izključuje čiste duhovne drže. Jasno je, da čudovita glasba in kadilo nista dovolj, če bi bilo naše srce daleč stran. A logično nevzdržno je iz tega sklepati, da je potemtakem oblika maše drugotnega pomena. Ravno nasprotno, tisti, ki ima zares Bogu odprto srce, mu bo želel darovati vse najboljše. Kaj je dobro, pa ni samo vprašanje našega partikularnega okusa, temveč objektivna danost. Verjetno se ne bi noben učitelj zadovoljil z odgovorom, da je neki šolski spis pač dober, ker ga je nekdo napisal »iz srca« ali je nekomu »iz srca« všeč. Glede na prevladujoče (a zgrešeno) stanje v praksi pa se Bog očitno mora zadovoljiti z najslabšimi stvarmi, dokler se nam zdi, da so »iz srca«. 

Sedanji katoliški etos se je torej pokazal kot analogen prevladujočemu stanju v družbi. Na prvem mestu tudi med številnimi katoliki kotirajo čustvena stanja in osebne preference. Te so očitno tako močne, da so omenjeni katoliki pripravljeni z najhujšim prezirom odpraviti tiste dele cerkvenega učiteljstva in zakonodaje, ki tem sentimentom nasprotujejo. Jasno je, da tovrstno katolištvo ne bo dolgo vzdržalo družbenih pritiskov. Kaj bo npr. tak katolik odgovoril dvema homoseksualcema, ki mu povesta, da se vendar ljubita »iz srca« (in to brez dvoma verjameta)? Kaj bo odgovoril tistemu, ki se ukvarja z »new ageom«, ker tam resnično »čuti« božjo prisotnost? Kaj bo odgovoril moškemu, ki mu bo rekel, da se »v svojem srcu«  počuti ženska (kar brez dvoma drži)? Odgovoriti mu/jim ne bo mogel nič prepričljivega, ker je sam intimno že zdavnaj pristal na tezo, da so odločilnega pomena njegova lastna čustva in dobro počutje, objektivni od Boga ustvarjeni hierarhični red pa ne obstaja. Analogija med postmodernim zanikanjem temeljnih ontoloških razlik (npr. med moškim in žensko) ter sodobnim katoliškim zanikanjem kvalitetne in nekvalitetne glasbe (važno je le, da je ta »iz srca«), ki smo jo izpostavili kot primer, je zato še kako na mestu. Obe namreč temeljita na istih predpostavkah.  

Ni čudno, da odstotek katolikov v Sloveniji v zadnjih letih pospešeno pada, še bolj pa število porok in krstov. Starejše generacije, ki so bile še vzgojene v tradicionalnem katoliškem etosu namreč umirajo, srednje pa so očitno že večinsko »okužene« z duhom postmoderne, ki na prvo mesto postavlja človeka in njegovo izpolnitev. Prodorni ameriški kolumnist Rod Dreher (sicer pripadnik pravoslavne Cerkve) je to postmoderno izpeljanko sodobnega krščanstva primerno poimenoval MTD, t. j. »moralic therapeutic deism«, »moralistični terapevtski deizem«. Bistvo MTD-ja ni, da bi aktivno zanikali Boga, temveč da si ga preprosto ukrojimo po naših lastnih pričakovanjih in željah. Bog postane naš »terapevt«, vedno ljubezniv, nikoli obsojajoč. Vsak napad na določeno razvado ali način vedenja pa postane razumljen kot napad na osebo samo, ki se takoj počuti ogroženo. Podobno je naša kritika prakse »skavtskih« maš bila razumljena kot napad na vse udeležence omenjenih svetih daritev, ki so skladno s tem odreagirali. 

Kot je zapisal eden od komentatorjev, se danes očitno ne preganja več tistega, ki dela napake, temveč tiste, ki na napake opozarjajo. Polemika, če jo sploh lahko tako imenujemo, je to jasno pokazala. In to nas žalosti. Prvenstveno ne zato, ker bi se počutili užaljeni ali prizadeti, čeprav smo seveda žalostni nad odzivom katoliških bratov in sester, temveč ker jasno kaže, da je stanje v slovenskem katolištvu nadvse zaskrbljujoče.

S to ugotovitvijo tudi zaključujemo naše pisanje na to temo. 

Komentiranje je izključeno.

četrtek, 08. februar 2018

Skavtska maša - sveta, a nedopustna



Uvod

Pater Branko Cestnik sodi med medijsko najbolj izpostavljene slovenske duhovnike. V svojih prispevkih na blogu tako pogosto komentira aktualno dogajanje v Cerkvi in svetu, aktiven pa je tudi na Twitterju. Vse lepo in prav, pri Juventutem Slovenija vsekakor podpiramo angažma katolikov, še posebno duhovnikov, na vseh področjih. Težava pa nastane, ko spletna aktivnost postane platforma za lastno promocijo in ugajanje širšim množicam. Za kaj takega se je pač potrebno (večkrat) spustiti k poenostavljanjem in »kul stvarem«. V preteklosti smo se že bili skorajda prisiljeni odzvati na Cestnikov obrekujoč zapis o kardinalu Raymondu Burku. Kot pozitivno dejstvo smo razumeli njegov odgovor, v katerem sicer ni neposredno odgovoril na naše argumente, a posredno dal vedeti, da je šel v svojih tezah predaleč. Nedavno tega je Cestnik na Twitterju objavil fotografijo t. i. skavtske maše, darovane v izjemno neprimernih pogojih na Veliki planini. Na to smo mu odgovorili, da je tak način maševanja znak narcisoidnosti. Kot odgovor na to je pred nekaj dnevi objavil naslednji članek na svojem blogu: TUKAJ

Najprej moramo reči, da sam odgovor razumemo pozitivno; veliko slabša od kritičnega odziva bi bila vzvišena indiferenca. Veseli nas skratka, da se pater Cestnik za to tematiko zanima in da želi o pravilnem darovanju maše polemizirati. Po drugi strani pa vsekakor drži, da mora pisec polemike paziti, da v svojih trditvah ne navaja očitnih neresnic. Cestniku v odgovoru to žal ni uspelo. Že v prvem odstavku Cestnik naredi prav to, ko izjavi, da je tradicionalna latinska sveta maša »spet dovoljen predkoncilski obred«. To seveda ne drži, saj je zaslužni papež Benedikt XVI. v motupropriju Summorum Pontificum jasno zapisal, da ta mašni obred ni bil »nikoli razveljavljen«. Zakaj to omenjamo? Preprosto zato, ker je to eden od tipičnih modernističnih načinov za zmanjševanje pomena tradicionalne latinske maše, češ da je to nekaj zastarelega, predkoncilskega, s čimer naj ne bi nihče pri zdravi pameti želel imeti opravka.

Že v naslednjem odstavku želi Cestnik to predkoncilsko »zadrtost« podkrepiti z zavajajočo trditvijo, da po tradicionalnem latinskem obredu duhovnik »mašuje obrnjen vstran od ljudstva«. Prvič, maševanje »ad orientem«, proti liturgičnemu vzhodu, je lastno in povsem dovoljeno tudi po novem latinskem obredu. Drugič, maševanje »ad orientem« s svojo večstoletno in globoko simbolno sporočilnostjo ni maševanje »obrnjeno vstran od ljudstva«, temveč maševanje v isto oziroma skupno smer, kjer sta tako duhovnik kot tudi ljudstvo skupaj obrnjena k Jezusu Kristusu, ki se na nekrvav način daruje na oltarju in katerega drugi prihod pričakujemo. S takšno liturgično usmeritvijo je celovito poudarjen daritveni in eshatološki vidik svete maše: celotno občestvo (laiki in duhovniki v svoji temeljni enakosti, ki izhaja iz krsta) je skupaj osredotočeno na tisto, kar je zares bistveno, na »začetek in konec«, »alfo in omego«, ki je Jezus Kristus.

Toliko za začetek, v nadaljevanju bomo skušali pokazati, zakaj še vedno stojimo za izrečeno trditvijo, da je »skavtski« način maševanja znak narcisoidnosti in antropocentričnosti.

Mašnikova narcisoidnost

Kje se torej ti dve lastnosti kažeta? Kažeta se preprosto v tem, da narcisoiden mašnik ne sledi predpisanim navodilom o mašni daritvi, ki jih je dolžan upoštevati, temveč mašo »prilagaja« svojim osebnim preferencam, zahtevam zbranih vernikov ali, tudi to se danes pogosto dogaja, želji po lepi fotografiji. Cestnik je v svojem odgovoru zapisal, da ni našel nobenega veljavnega cerkvenega predpisa, ki naj bi ga s svojim maševanjem na prostem kršil. Zato je vsekakor smiselno, da mu pri tem pomagamo in ga opozorimo na predpise, ki jih je kršil. Iskreno upamo, da mu bo to pomagalo pri maševanju v prihodnjem, vsekakor pa odslej ne bo imel več izgovora, da o navodilih za pravilno maševanje ni bil poučen.

Cerkev namreč določa za maševanje vrsto pravil. Zapisana so v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP), Splošni ureditvi rimskega misala (RM) in Navodilu o zakramentu odrešenja (RS).  Mašnik, ki se vsega tega ne drži, greši. Sveta maša namreč ni zasebna last nikogar, ne mašnika ne občestva. Navodilo o zakramentu odrešenja, ki predstavlja temeljni dokument o načinu maševanja, je bilo izdano leta 2004, v slovenščini pa ga lahko najdemo tudi na spletu: TUKAJ.

Vsekakor patra Cestnika vabimo, da ga natančno preuči. Ne dvomimo, da mu bo v marsičem odprlo oči. Kot nekakšen aperitiv mu lahko ponudimo nekaj najočitnejših določb, ki jih je s svojim maševanjem kršil. Cerkev tako med drugim določa, da predpisanih svetopisemskih beril ni dovoljeno opuščati po lastni presoji (RS 62). Določa primerno ureditev, da se zavaruje Najsvetejše. Zahteva, da je pri maši križ s podobo križanega in ne dve črvivi palici (RM 122). Zahteva vsaj dve sveči. Določa, da se mora sveta maša opravljati v svetem prostoru. Spregled od tega pa lahko za posamezen primer podeli samo škof (RS 108). Mašnega plašča se ne sme opuščati in biti mora pravilne liturgične barve (RS 123, Can. 929). Cerkev tudi jasno pravi, da je obžalovanja vredno, da božji služabniki mašujejo le s štolo in da je to potrebno odpraviti (RS 123, RS 126).

Predvsem pa nikjer ne piše, da je vsa ta (in številna ostala) pravila dovoljeno opuščati ob t. i. skavtski maši. Skavtski duhovniki teh pravil očitno pač ne poznajo. Tako se ne pozanimajo, kje bodo maševali, ko gredo na izlet. Poleg tega spregledajo, da imajo župniki jurisdikcijo na svojem ozemlju in da ne morejo kar tako maševati, kjer se jim zdi. Taki duhovniki se nalašč ne najavijo župniku, nalašč ne prosijo za ključ kapele, ki je za mašno daritev namenjena. Skavtski duhovniki so pač odločeni, da »morajo« ne glede na vse maševati na prostem. Cilj je namreč imeti »skavtsko« mašo. Atributi skavtske maše so sicer nenapisani, a skavtski duhovniki jih dobro poznajo. Zajemajo kup razvad in zlorab. Bolj kot so razmere za maševanje neprimerne, bolje je. Nemogoče razmere namreč omogočajo kršenje cele vrste bogoslužnih pravil. Nič ne de, da je mašnik čez nekaj ur že pri naslednji cerkvi ali celo doma. Važno je, da obhaja »sproščeno« bahaško skavtsko mašo, sproščenost sestoji predvsem iz tega, da si duhovnik po svoje prilagodi sveto mašo razmeram, v katerih se je brez resne potrebe odločil maševati (RS 78).

Poleg tega tak način maševanja omogoča fotografiranje. Nastanejo lahko zelo lepe fotografije, ki jih je nato mogoče ob ploskanju in vsesplošnem odobravanju občinstva objaviti na Facebooku ali Twitterju. Sproščenega skavtskega duha je namreč potrebno ovekovečiti. Vse to pa je znak tega, kar SSKJ definira kot narcisoidnost, v tem primeru gre za občudovanje svoje skavtske superiornosti, ki se ne ustavlja pred nečim tako banalnim kot so jasne cerkvene določbe. Že omenjeno Navodilo je to formo mentis zelo jasno opredelilo in obsodilo: »Kdor pa nasprotno želi ugoditi lastnim nagnjenjem, kar velja tudi za duhovnika, krni bistveno edinost rimskega obreda, ki ga je treba skrbno varovati.« (RS 11)

Brez spoštovanja do Najsvetejšega

Sveti papež Janez Pavel II. je v dokumentu Ecclesia de Eucharistia (EE) leta 2003 med drugim zapisal, da je od časa pokoncilske liturgične prenove zaradi napačnega umevanja ustvarjalnosti in prilagajanja prišlo do številnih zlorab, ki so povzročile trpljenje za mnoge. Zato je želel »izraziti jasen poziv k zvestemu upoštevanju liturgičnih določb pri obhajanju evharistije« (EE 52). Nato je nadaljeval: »Prav zato, da bi poudaril globoki pomen liturgičnih določb, sem pristojnim uradom rimske kurije naročil, naj pripravijo dokument, ki bo vseboval navodila pravne narave. Nihče ne sme podcenjevati našim rokam zaupano skrivnost: prevelika je, da bi si kdorkoli mogel dovoliti, da ravna z njo po lastni presoji, ne da bi se oziral na njeno sakralno naravo in njej lastno vesoljno razsežnost.« (EE 52)

Kot rezultat omenjenega dokumenta je leta 2004 Kongregacija za bogoslužje izdala že omenjeno Navodilo o zakramentu odrešenja. Tedanji prefekt Kongregacije, kardinal Francis Arinze, je ob tem dejal: »Najsvetejši zakrament je nekaj tako velikega za vsakogar, da se ga ne sme obravnavati kot lastno muho ali kaprico.« Nikjer niso posledice takega delovanja jasnejše kot pri premalo spoštljivem odnosu do Najsvetejšega. Cestnikov zapis je tipičen primer tega fenomena. Med drugim v njem najdemo naslednjo trditev o Kristusovem utelešenju: »Uteleša se v kruhu in vinu, uteleša se tudi v tebi, ki si duhovnik, in se uteleša v občestvu, ki soustvarja sveto mašo.« Če te trditve vzamemo čisto dobesedno, so heretične. Kristus seveda res prihaja med nas med darovanjem svete maše (pa tudi sicer), a to nikakor ni isti način »utelešenja« kot je transsubstanciacija kruha in vina, ki zares postaneta Kristusovo Telo in Kri. Trditi nasprotno je preprosto panteizem.

Glede na zapisano se ne moremo čuditi, da Cestnik zares ni zaznal pomanjkanja spoštovanja do Najsvetejšega pri omenjeni maši. To je popolnoma jasno razvidno iz njegovega lastnega zapisa. Sam namreč piše, da je maševal v tako vetrovnih razmerah, da je moral ves čas spuščati roke, da je obvaroval prtičke, posodje in knjigo, da jih sunki vetra ne bi odnesli. Tak način maševanja je skrajno neodgovoren. Mašne določbe jasno določajo, da je potrebno po obhajilu kelih natančno očistiti vseh ostankov presvete Krvi, tu pa je Cestnik maševal v razmerah, v katerih bi se celotna vsebina keliha kaj hitro lahko prevrnila in razlila po tleh! Pri tradicionalni sveti maši rubrike nasprotno določajo tri oltarne prte, katerih cilj je ustrezno popiti sveto Kri, če bi prišlo do razlitja keliha. Tu pa Cestnik očitno še keliha ni pregrnil, niti postavil korporala in primernega prta (RM 117, Can. 932).

Brez spoštovanja pravic vernikov

Končno se Cestnik sprašuje, katere pravice vernikov naj bi kršil. Pohvali se, da so s seboj nosili »elektroakustično kitaro za 300 €«. Že sama uporaba takih in podobnih glasbil je pri sveti maši nezaželena, če ne celo prepovedana. Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 namreč pravi: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.« V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 pa je papež Pavel VI. dejal: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. […] Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije.« Ali brenkanje na »elektroakustično kitaro za 300 €« res primerno služi lepoti čaščenja in vzgoji vernikov, je lahko resno vprašanje samo v zbegani postmoderni, kjer bi radi zanikali še razliko med moškim in žensko. 

Sicer pa je odgovor preprost: verniki imajo pravico do pristne liturgije, zlasti do obhajanja svete maše, ki naj bo v skladu s tem, kar Cerkev želi in določa. Verniki imajo pravico do oltarja, resne glasbe, paramentov in svetih oblačil, ki se odlikujejo po dostojanstvu, lepoti in čistoči. (RS 57) Nič od tega ni bilo pri tej sveti maši.


Zaključek

Sveti Tomaž Akvinski je zapisal: »Tisti, ki v imenu Cerkve izkazuje bogočastje, ki je v nasprotju z oblikami, določenimi po božanski cerkveni oblasti, in ki so v njej v navadi, zapade v pregreho ponarejanja.« Že večkrat citirano Navodilo o pomenu duhovnikov pri obhajanju evharistije pa pravi: »Paziti morajo, da ne bodo osiromašili globokega pomena svoje službe s tem, da maličijo liturgično bogoslužje s spremembami, opustitvami ali dvoumnimi dodatki.« (RS 31) Patru Cestniku lahko zgolj svetujemo, da pri sebi globoko premisli, ali je s svojim maševanjem na Veliki planini (pa tudi z ostalimi »skavtskimi« mašami) res zvest duhu in črki omenjenega Navodila ter drugim dokumentom Cerkve.





Dodano 10. 2. 2018 ob 14.00:

Javno opravičilo: Ob objavi članka smo iz Facebook strani Beli jelen prevzeli nekaj slik ter jih objavili v tem prispevku. Avtorici, gdč. Katarini Tadina, se iskreno opravičujemo, ker smo slike objavili brez njenega dovoljenja in v nasprotju z njeno osebno integriteto ter tako okrnili njeno avtorsko delo.

Nove slike: Nove slike  so pridobljene od avtorja in objavljene z njegovim pisnim dovoljenjem.




AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...